Tok misli #13

Albert je rekel: relativno.
Torej, z sedalom sem parkiran na ta spodnji polici zgornjega hriba, s prečudovitim  razgledom in se  aktivno ukvarjam [1]bolj poizkušam s tem, da bi misli zapodil v katerokoli pametno smer, vendar mi po stari navadi ne uspe. Okoliška flora tokrat namesto navdiha kvečjemu zabada sveže pokošene ostre konce v delikatne predele, izpod nje pa navkljub večernemu hladu puhti čez dan nabrana toplota. Kar zapazi oko je tisti mali mravljinec (recimo mu Franci), ki med požgano zemljo in razredčeno travo cik-cak, kot se za avtohtonega rdečega mravljinca spodobi, išče najkrajšo pot do mesta, kjer bi počil vseh šest nog. Med iskalno akcijo [2]Franci spleza na prvo bilko in za trenutek obvisi na vrhu, nato pa se dramatično in precej nespametno vrže v globino. Nekaj centimetrov nižje pristane točno na mezincu srednje leve noge svojega kolega, nato pa se smejoč skupaj odpravita domov. V tistem trenutku vizualna interpretacija okolice doživi novo razsvetljenje, ko se miselni organ [3]možgani začne zavedati vseh gomazečih detajlov okolice, kamor je pripeljal svoje transportno sredstvo. [4]torej trup z vsemi okončinami Od tistih nekaj kvadratnih metrov na površini katerih se da še razbrati in ločiti tekajoče žuželke se oči takoj obrnejo v okolico, kjer je teh kvadratnih metrov skoraj neskončno mnogo, misli pa takoj razvijejo vprašanje koliko podobnih Francijev bo v naslednji minuti uspešno opravilo kaskadersko vlogo plezalca in prostega padalca, nato pa veselo odcapljalo domov.
Pa to še ni vse. Koliko teh Francijev je na ravninah in gričih od tod pa do glave naše Kokoške in koliko travnatih bilk bo trpelo pod njihovo težo? Kaj pa tisti, ki gospodarijo nad velikimi polji Kansasa in so se iz Francijev že zdavnaj preimenovali v anglikansko zveneči Frank? Sploh razmišljajo o tem, da nikakor niso edini, ki bodo danes na e-mravljinčni blog na e-mravljičnem internetu zapisali kako čudovit razgled je ponujala tista na pol odrezana travica? In se mi pogled ustavi na zahodu, ob čudoviti svetlobi naše najbližje zvezde. Taistega nebesnega telesa, ki ga je eno uro nazaj opazoval osamljen bloger v stepi Rusije, taistega, ki ga bo čez šestdeset minut ujel pasti v Atlantski ocean nek osamljen bloger v Wallesu. Evo ga:
http://ubuntuone.com/37e8SQphcDupxgXAeoL86n
Potem se nenadoma tiste težave in problemi, ki drugače napolnjujejo glavo spremenijo v problemčke in težavice. Pogled na svet se zbistri, detajli napolnijo vidno polje. Nenadoma postaneš ponosen na Francija, ki je splezal na tisto bilko. Tudi, če je tja prišel ponesreči, tudi, če je njegovo dejanje ne bo imelo večjih posledic od zloma mezinca njegovega kolega, tudi, če je isto dejanje ponovil prav vsak mravljinec od tod do Urala… Presneto, pogumnež si bo zapomnil izkušnjo za vse življenje.
Je življenje posameznika sploh pomembno? Se da poleg vsakodnevne rutiniranosti in zdolgočasenosti sploh kdaj doseči čarobnost vsakega trenutka, ki se ponavadi predvaja v filmih s hollywoodskimi tendencami, kjer v ozadju ves čas igra glasba, prijetna vzdušju. Nikoli se namreč ne zgodi, da bi se stvari v tistem malem in zaprtem svetu, v katerega se posameznik zagrajuje, zdele, kot da potekajo po vzorcu Zasnova->Zaplet->Razsnova, ampak po količini detajlov in malenkosti, ki lahko vplivajo na potek prej spominjajo na celotno knjižnico romanov, stisnjenih v prostorninsko izredno majhno glavo. Vendar vedno brez glasbe, vedno brez zunanjega pogleda bralca, očitnih badguy-ev, na daleč vidnih slabih odločitev, ki lahko vodijo samo v poraz, brez slavnega in nadvse inteligentnega odrešitelja, ki naj bi vskočil v zadnjem trenutku pred katastrofo. Ne. Ker do katastrofe sploh ne pride.
Iz dneva v dan se nek tepec posveča iskanju tiste bilke, tudi, če bo na koncu padel z nje. Ampak ni bilka tista, ki povzroči padec, temveč je glavni krivec ravno ta želja. Tudi, če celo življenje ždiš na trdnih tleh, ki so varna, zanesljiva in ti nudijo vse kar potrebuješ za preživetje do jutri, bo nekje v globinah prisotna tista želja po bilki, po romantični, filmski ali pa gledališki sceni, ki bi pretresla umirjen svet. In… a je točno ta francijevskost tista stvar, ki bi morala biti jutranji izgovor, da ustaneš iz postelje, ter čakaš nov dan?
Bravo Franci.
p.s.
Vsa imena v zapisu so na željo sodelujočih lažna in se morda sploh ne navezujejo na resnične osebe.

References

References
1 bolj poizkušam
2 Franci
3 možgani
4 torej trup z vsemi okončinami

7 comments

  1. Kul napisano. Sploh zato, ker boš eni ali dvema mravljicama, ki bosta še prebrali tole, prav zagotovo priklical nasmeh na obraz. 🙂
    In, klišejsko kot bo tole zvenelo, bom vseeno napisala…
    Ključno se je zazreti stran od sebe, v take in drugačne Francije, kajti tisti, ki se ne, bodo celo življenje samo mravlje, brez zavedanja, koliko je travnih bilk na njihovi poti, brez možnosti, da jih bo nekje nekdaj na njihovem življenjskem podvigu nekoč opazil kak bloger in jih poimenoval.
    Ker kljub temu, da je posameznik samo taka in drugačna mravljica, vsak najde razlog, da se zjutraj zbuja in da enostavno ne zamrzne. Kajti če ni nič drugega, najdemo razlog v iskanju razloga. Samo da nekateri najdemo boljši razlog, nekateri pa se delamo, da razloga ne potrebujemo – čeprav ga vsak slehernik išče sleherni dan svojega življenja, dokler ga ne najde.
    What the devil is the point of surviving, going on living, when it’s a drag? But you see, that’s what people do. – Alan Watts

  2. Preverjeno ti lahko povem da se občutka k zgubiš tla pod nogami in padaš v neznano ne da opisat, je pa neverjetno dobr. :mrgreen:

    In take stvari so motivacija, da se “zjutri” 😀 človk skida iz postelje.

  3. @Chemfusion Ma kaka romantika, lepo te prosim. Drugače pa, hej, komu drugemu pa mora življenje nekaj pomeniti kot vsakemu zase? Problem je le v razlogih in motivaciji.

    @nalivka Odlično si opisala glavno srž tega zapisa. Sploh citat je perfekten. “That’s what people do.” Temu se reče “kruta realnost” ali nekaj podobnega? Problem je samo v temu, da je ta motivacija za nadaljnje brcanje in upiranje utopitvi postala veliko preslaba.

    @Sakir Beganju od ene take reči do druge pa se reče življenje, sklepam? Ker, če je to to, je precej dolgočasno.

    @Medea Hvala. Če bi se manjkalo takih zapisov bi jih ljudje pisali, zdaj se pa vzdržujejo vsakršnih blodenj, ki ne spominjajo na nič pametnega :mrgreen:

  4. Aha, življenje nima smisla, potem pa umreš. TO je kruta realnost. Obstajajo ljudje, ki se jim je zmešalo, ko so poizkušali procesirati to enostavno dejstvo, tako da bi jaz na tvojem mestu kar takoj pozabil na vse skupaj. Preventivno. 😀

  5. @buba Se bo že svet prej nehal vrtet, kot bo meni uspelo en dan preživeti brez pretiranega analiziranja najbolj preprostih stvari. Če bom zaradi tega kak dan malce bolj nesrečen…hja, pa prav :mrgreen:

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja