All around me are familiar faces…

Ekola, obljubljena objava polna naključnih misli, ki so čisto preveč sofisticirane, da bi jih lahko naslovil s klasičnim “Tok misli.”
Traparije, bedarije in nihanja razpoloženja. To se dogaja zadnje čase, če ne drugje, pa v moji glavi. Vsakodnevno dobivam nove perspektive na življenje, soočam se z lastnim(i) jazom(/i) na področjih, ki jih do sedaj sploh nisem poznal, ali pa so že tako oddaljena, da se jih niti približno ne spomnim več.
Seveda sem od celotnega recepta za zdravo, predvsem pa srečno življenje pozabil na tisti del, ki pravi, da je potrebno preteklost čimbolj skrivati pred seboj in se z njo ukvarjati v minimalnih količinah. Iskanje malenkosti po spominskem delu glave je pripeljalo do prebuditve milijonov dogodkov, informacij in zavedanja, da se mora samozavest skriti nazaj med svoje gube. Počasi se nekje v ozadju sestavlja plan, kako se taktično rešiti iz situacije, ampak bo pot do tja še dolga in krvava, rezultat najbrž sploh ne bo dolgoročen.
http://www.lolbrary.com/content/326/i-have-this-weird-self-esteem-issue-14326.jpg
Pa, da gremo k vedrejšim temam.
Zadnjič sem kot čisto pristen Ljubljančan v največji vročini maratonsko [1]nekatere ženske pač dajejo ekstra slaba orientacijska navodila hodil skozi center, ob tisti precej dišeči reki, nekam proti toku, točno preko območja med Prešernplatzom proti Prulam, kjer je na obeh straneh koridorja za pešce polno kavarnic. Te so seveda nabite z novodobnimi intelektualci, ki so sposobni rešiti svetovno krizo, [2]ali dve vendar šele, ko spijejo tisti kapučino za osem evrov, ter se v najnovejših oblačilih iz ene od trgovin v City Parku pokažejo najmanj devetim znancem. [3]ki, nenavadno, prav tako fleširajo po centru  No, seveda zdolgočasenci na takih natrpanih lokacijah nimajo drugega dela kot, da buljijo v naključne mimoidoče in se martinčkajo na soncu. Še celo en poseben NuckinFuts, ki s svojo korpuskularno substanco drugače ne izziva ravno navdušenja s strani estetskih ocenjevalk se jim je zdel izredno zanimiv in so se mu nekatere prav konkretno nasmihale. Resno sem mislil, da je moja nova pričeska, kot vedno nastala iz spanja z mokro glavo in jutranjega naključnega giba z roko skozi lase, pokazala kakšen posebno lep profil mojega čela… [4]ali nekaj podobnega vsaj dokler nisem prav ponesreči [5]res, random naključje.. how awesome is that? naletel na enega kolega, ki me je v prvi sekundi srečanja opozoril z znanim gibom in besedami:”Tuki na licu maš neki belga. Pomoje je kolodont.” Hkrati z ostankom zobne paste sem si z brade obrisal tudi vso nabito samozavest.
http://cdn.electricpig.com.s3-external-3.amazonaws.com/wp-content/uploads/2012/01/oh-god-why.jpg
Po nmohoricevi predzadnji objavi o neverjetni in zabavni predstavi, ki si ji jo je imel čast ogledati, sva za kratek čas razvila še krajšo debato o umetnikih, kvazi umetnikih in kje je razlika med njimi. Seveda do pametnega zaključka nisva prišla, ker bi se ob takem dogodku zrušil svet, sva se pa oba strinjala, da se da določeno umetniško sporočilnost doseči tudi na moralno in družbeno sprejemljivejši način. Mislim, res je, da ima vsak posameznik svoj pogled na svet in s tem tudi določene meje, ki mu povejo, kdaj se nekaj križa z njegovimi načeli. Te tanke linije so pri različnih ljudeh postavljene na različnih mestih, vendar še vedno prevlada neko skupno povprečje, ki velja za najbolj razširjenega in tudi odloča, kje je mera javnega dobrega okusa. Umetnik, ki prekriža vsa ta načela brez, da bi si prej zadal še kakšen drug razlog, kakor sta šok in gnus, nato pa šele poda glavno sporočilo svojega dela se kaj hitro znajde na patetični stopnji kvazi zvezd, torej v stilu Bieberja, Murka in podobnih tičev, ki temeljijo na slavi s strani svojih sovražnikov. Po vsemu temu pa si točno taki upajo zatrjevati, da jih kritiki pač ne razumejo in da se temu reče umetnost, ki naj bi bila ogledalo družbe. Za protiprimer lahko brez težav podam izdelovalca risane serije SouthPark, ki sta v svojih delih brezpogojno kruta in zgoraj omenjene meje večkrat prestopita, vendar dajeta poudarek na kritiki aktualnih dogodkov, neumnosti povprečja ameriških prebivalcev in norčevanju iz stereotipov, vse to pa zavijeta v primerno mejo humorja, sarkazma, cinizma in tudi groteske. Končni rezultat njunega truda je gledljiv in zanimiv arhiv filmov, ki ne vsebujejo travmatičnih izkušenj polnih nakazovanj na psihične bolezni avtorja, ampak karseda objektiven in kritičen pogled na svet. Ali, če citiram Cartmana: [6]in, vse pogosteje, tudi nmohoric-a “Talking s**t is where I cross the line.”
http://www.chinahearsay.com/wp-content/uploads/2010/12/cartman-screw-you-guys.jpg
Naprej. Fizika mi je že nekako zlezla pod kožo, na žalost ne v glavo, kjer bi se do sedaj morala nahajati že večina snovi, pa je tam ni še niti polovica. Ampak bomo zmogli. Če ne drugače pa z izmišljevanjem dejstev, ker so fiziki tako ali tako znani po temu, da sploh ne poslušajo kaj jim ljudje govorijo. [7]Samo šalim se. Fizikom na splošno nihče ničesar ne govori, ker so čisto preveč asocialni.
Kot že večkrat sem še enkrat spoznal, da kolesarjenje res vzbuja žlezo, ki proizvaja hormon sreče (endorfin). Zadnjič mi je sredi nemarno vročega dneva, sredi nemarno vročega klanca čisto po murphyju dušo izpustila zračnica v zadnjem kolesu. Med čakanjem na prevoz na enem od počivališč je mimo peljalo kar nekaj voznikov avtomobilov z mrkimi obrazi, pa tudi precejšnje število takšnih in drugačnih kolesarjev, v skupinah in posamezno, ki so vsakič kljub težkemu dihanju in rdečemu obrazu brez problema pozdravili, povprašali, če potrebujem pomoč in z velikim nasmeškom odsopihali naprej. Ni da ni, kolesarji so najboljši ljudje.
Kaj še? Moj stari rdeči strojček gre skozi fazo nove registracije in zavarovanja, ki me je kar lepo udarila po žepu… ampak ni hudega, ker so me [8]presenetljivo poklicali iz meni tako dragega skladišča in me povabili na nadaljnje sodelovanje. Kljub temu, da sem v sanjah potihoma upal, da bo do nadaljnjega nekako obstaja možnost izogibanja glavnemu mestu naše kokoške, vsaj dokler se poletni vročinski val ne poleže. Pa ja, ob popoldnevih me  po novem najdete s knjigo čez oči, prepotenega, na postelji,  v sobi, kjer se komajda da dihati.
To je to.
http://chzlolcats.files.wordpress.com/2012/06/funny-cat-pictures-be-careful-on-hot-summer-days-note-that-the-melting-point-of-cats-is-about-degrees1.jpg

References

References
1 nekatere ženske pač dajejo ekstra slaba orientacijska navodila
2 ali dve
3 ki, nenavadno, prav tako fleširajo po centru
4 ali nekaj podobnega
5 res, random naključje.. how awesome is that?
6 in, vse pogosteje, tudi nmohoric-a
7 Samo šalim se. Fizikom na splošno nihče ničesar ne govori, ker so čisto preveč asocialni.
8 presenetljivo

15 comments

  1. S temi svojimi jazi se tudi jaz kar precej ubadam, pa nikakor ne pridem do konca…vidim pa da se spreminjam :mrgreen:

    Kaj je narobe z novodobnimi intelektualci ob Ljubljanici (sprašujem samo zato, ker sem jaz med njimi) 😉
    Kar se tiče umetnikov je pa moj “point of view” na kratko takole nekako:
    – Mummy, when I grow up I want to be a musician.
    – Well son, you can’t do both.

    Fizike ne bom komentirala, ker je ne razumem. Sploh.
    + ne pritožuj se čez poletje, ker je superfinofajn 😀

    Fotke: realne in zelo primerno umeščene :mrgreen:

    Haaa, pa maš komentar celega bloga, se mi boš drznil še kaj očitati o branju zadnjih odstavkov? 😛

  2. Kar piše na slikici mi je precej znano.. Moje skromno mnenje pa je to, da ima vsak človek takšno obdobje, ker navsezadnje še vedno smo ljudje you know :mrgreen:

    Fizika je zame neka sfera, ki je ne bom nikoli razumela. 2 leti fizike na oblikovni (pomemben podatek, ker se ti lahko svita kakšna fizika je to bila 😀 ) sta bile zame too much. Hvala kurcu, da je profesor ugotovil mojo stopnjo retardiranosti glede naravoslovnih predmetov in mi šenkal pozitivno oceno 😀

    Glede kolesarjev pa hm… Moj brat je profesionalni kolesar in ni kaj prida super duper oseba.. Verjamem pa, da znajo bit kolegialni 😀

    Avti življenje utežujejo.. Jaz še vedno pridem kamor hočem pa nimam ne izpita, ne avta. Samo za informacijo 😛

  3. @maia Najprej čestitke, da si si uspela vzeti minuto in pol časa, da si preletela zapis, pobrala nekaj ključnih besed in napisala ta kometar.

    Spremembe so gud. Problem je v tem, ker obstajajo tudi spremembe na slabše, tako da pazi s čim se igraš.

    Nič hudega. Mislim samo, da obstaja še marsikateri drug način ultimativne zabave kot je sedenje pod senčnikom z logotipi in srkanje drage pijače v javnosti. Drugače pa nimam problemov z vami :mrgreen: In umetniki s svojimi travmami in težavami SO pomemben del družbe, le ne tisti, ki bi to radi bili pa nimajo ne sposobnosti, ne inteligence za tisti doprinos k razvoju človeštva.

    Kaj je to fizika? Pa naj te na temu branimo-poletje mestu povabim na kakšno vročo noč v betonskem bloku, postavljenem na betonski ploščadi, ko popolnoma nespečno ob treh zjutraj v večinoma golem stanju, pri na široko odprtem oknu čakaš, da napoči tisti blažji hlad ob štirih zjutraj, ki itak mine ob 5h, ko začne vzhajati sonce… To je pa to.

    @Svoboda Še ena, ki samo gleda sličice 😛 Res je. V razmislek: Kaj pa je nečloveškega, kar naredi človek? 🙂

    Fizika na oblikovni mi je znana. Sem že slišal anekdoto ali dve o profesoraju in naravoslovno nesposobnih na točno tisti šoli. Najbrž nisi bila edina, ki je naredila ta predmet na nasmešek :mrgreen:

    Brata bi morala ujeti na kolesu in reči kakšno pametno z njim, pa bi videla o kateri dozi hormonov govorim…

    Moraš se zavedat, da ne živimo vsi sredi mesta in nimamo vsi atributov, ki bi prepričevali naključne mimoidoče, da bi nam ponujali prevoz (i’ve tried 🙁 ), ampak smo doma 15 kilometrov od najbližje avtobusne povezave in moramo vsak prevožen kilometer prislužiti… Brez avtomobila? Tukaj? Ni šans… Tako pač je :mrgreen:

  4. Tale tvoj kolega se mi kar malo smili, da je takole močno nastradal na nadvse neprijetni predstavi…

    Glede umetnikov, ne bova razpredala, sva že veliko o njih povedala na Rukališču 🙂

    In ja eni kolesrji so prijazni drugi spet ne… Ker mene včasih nihče noče pozdravit, čeprav jih jaz pozdravim.. pač eni so hlodi oziroma pač so “profesionalci”.

    Potem praviš da se med poletjem srečamo v Centrumu pa to 😀

  5. Ja, bogi kolega. Če ga kje vidim mu plačam pivo.

    Kaj je to Rukališče? :O

    Ravnokar si Svobodinega brata poimenoval hlod. Začni bežat, baje rada tepe fante :mrgreen:

    Ne bom rekel, da ni možno, da se lahko zgodi, da obstaja večja statistika na strani slučaja, da bodo taki dogodki sledili.

  6. @nmohoric Po tvoji želji.

    @maia No, se opravičujem, včasih sem pač radodaren in si predstavljam tako velike številke :mrgreen:

    @Sakir Hja, tudi meni so znane te informacije, vendar za zastraševanje niso prav nič uporabne :mrgreen:

  7. Dogodek z zobno pasto me neznansko spominja na moja jutra na faksu/v službi xD

    … in ja, z zgoraj omenjeno “umetnostjo” je tako, da je v teh krogih veliko kvazi … vsega. Vse mora biti privzdignjeno, vse mora imeti nek pomen, pa če ga prilepiš gor šele naknadno – ali pa spacaš skupaj kar nekaj, po možnosti nekaj šokantnega, in potem vsi, da ne bi izpadli budale, kažejo palce navzgor.

    … in potem se v šoli otroci učijo, “kaj je avtor s tem želel povedati”.

  8. @nalivka Dobro je vedeti, da obstaja še kdo tako smotan na temu svetu :mrgreen:

    Glej, pri pogovoru o umetnosti je tema itak ves čas na tankem ledu, ker je težko povedati karkoli določenega, kar ni ekstra subjektivno. Saj obstajajo umetniki, ki so dejansko sposobni in s svojo inteligenco dvigujejo povprečje in dejansko avtor tam nekaj “hoče povedati”…ampak ker smo ljudje ljudje so vedno nekje zraven tudi tisti, ki tam nimajo tam kaj iskati..

    @Sakir Mislim, da bi preživel :mrgreen:

    [na temu mestu izpuščam odgovor na vprašanje neke rdečelaske, na njeno željo]

    @maia Kot povprečna žena po 4h letih zakona. :mrgreen:

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.