Ričet, pasulj

in ostale fižolove reči.

Na trenutke, ko uspeš oči odlepit od pikslastih zaslonov in se dejansko zazret nekam v 3D svet, se itak vprašaš, če so te pretekle izbire res pripeljale na pravo mesto. Res, da se podpisuješ kot inženir, [1]čeprav v resnici nisi delaš inženiring [2]čeprav ga v resnici ne in skorajda razumeš [3]čeprav v resnici ne pet cela šest procentov vsega, kar je zahtevano od tebe. In bi bilo popolnoma vse pod kontrolo in postrojeno v vrsti in biserno in pisano, če bi ti kdo kdaj omenil, da to predvsem pomeni ure in ure buljenja v neke tabele in standardne pisarniške četvorke, puščica desno, kontrol c, kontrol v in puščica dol in kontrol c in kontrol v …

Ne me narobe razumet. Čisto brez problema ob 2h zjutraj čepim [4]dobesedno v prašni sistemski sobi, medtem ko mi levo uho puha ledenomrzel klimatski stroj, na desnem uhlju pa mi kakofonijo piskajočih arij pojejo tinitusasti [5]do zdaj še ni bila beseda, zdaj pa je ventilatorji, tačas ko z eno roko držim ravnotežje škatli, vredni n-krat moje plače. In brez pripomb zaprepaden gledam v tiste trapaste črne terminale in po tipkovnici tolčem ukaze, ki naj bi mi razjasnili svet, mi ga pa samo še bolj meglijo.

Zakaj? Zakaj? Ker je enkrat v stoletju, ki se je še začenjalo z 1, nekdo šenkal nekomu v družini eno računalo, ki ni imelo niti interneta, niti nečesa, kar bi danes nek zumer sploh prepoznal kot sistem, kaj šele operacijski. In je pač nek tepec tam malo igral tiste igre, malo pa klikal in tipkal, da so se mu prsti navadili ritma, ki iz zaslona izvabi tisto, kar bi kdo hotel. Pa ker ni bil nekaj močan, da bi bil gozdar, pa nekaj spreten, da bi bil suhorobar, pa nekaj koordiniran, da bi bil fuzbaler, pa ne vem koliko visok, da bi bil atlet [6]vsaj nekaj se je spremenilo in dovolj brihten, da bi bil programer.

In zdaj sedim tu in prelagam celice po excelih in modrujem s sodelavci. Eden se norčuje iz tistih, ki ne znajo istih stvari, kot mi, pa vendar zraven malo zgreši, da je ravno zaradi tega plačan. Drugi pospešeno razglablja o svoji revščini, čeprav trikrat na leto dopustuje na eksotičnih lokacijah. Tretji odšteva sekunde do tistega večernega ritualnega kurjenja zvitka, ki sicer ne bo pripomogel k temu, da se mu bo seznam “to:do” kdaj skrajšal, bo pa vsaj rahlo omilil njegov pritisk. Četrti je tam na novo in razlaga o tem kako mu je bilo poprej slabše, ampak ga jamrači tako zelo preglasijo, da se možakar dejansko vpraša, če je slučano neslišen in neviden. Jaz se večinoma smejem. In kimam. Ker bi rad bil kod drugod, čeravno ne vem čisto točno kje je to. Ampak za geeke smo še kar socialni.

Najbrž se z leti naučiš upočasniti tisti človeški um, ki zna obstajat v toliko nasprotujočih stanjih, čeprav samo za tren očesa, ko prepotuješ gromozanske razdalje od hvaležnosti, da je situacija takšna kot je, pa do tega kako bi lahko bilo, če bi bilo, pa mogoče tudi kako je bilo, ko je bilo.

Na prerezu čutim samo hvaležnost, da se s starostjo zgodi vsaj ena stvar. Tisto večno iskanje tega kdo si in kaj si in kam spadaš se preneha, kot da bi odrezal. Nemudoma nastopita mir in tišina v glavi in pomirjena duša. Na žalost za ceno novega spoznanja, da si samo delček sestavljanke. Računalnik, ki dobi input in ga vrže v output. Hrček na koleščku, ki poganja mlin, kamor letijo problemi [7]akhem, izzivi in se v njih zaletava, jih premetava in lušči in tolče in melje, dokler ven ne pride nekaj, kar bi v odraslem svetu štelo za rešitev.

Potem v lonec vržeš ješprenj in fižol in klobaso in se nažreš in napišeš nov blog.

References

References
1 čeprav v resnici nisi
2 čeprav ga v resnici ne
3 čeprav v resnici ne
4 dobesedno
5 do zdaj še ni bila beseda, zdaj pa je
6 vsaj nekaj se je spremenilo
7 akhem, izzivi

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja