Pok,

bum in tresk je bil na začetku, čeprav ga najbrž ni bilo slišati. Cela gmota je morda bila neke barve, ampak to sploh ni nujno, ker morda fotoni še niso obstajali. Ker ni bilo veliko prostora, se je naredil. Morda sam od sebe, mogoče s pomočjo. O tem se nekateri še pogovarjajo.

Vodik je bil preprost, kar nekaj ga je postavalo naokoli. Pa se je sprijel v kepo, se zakotalil po navideznem hribu kot snežna krogla in postal tako ogromen, da se mu ni dalo več premikat in mu je bilo samo še vroče. Plazma je kar tekla od mesta, kjer se je izvajala fuzija in bolj kot ne ponesreči metala fotone naokrog kričeč:”Kaos, kaos kaos!” V izbruhih je od sebe oddajala precej žarenja tja nekam v črnino, da bi končno dosegla mesto, kjer se bode njen vpliv malce razkadil. To je bilo sicer čisto preprosto, ampak dolgotrajno, ker je pot lahko vzela tudi na milijone in milijarde let. Zato si je izmislila boljši način. Nekje v bližini je namreč potovala ena skala. Malce vroča v začetku, sčasoma pa ji je uspelo površje ohladiti do te mere, da se je para in ostala vlaga naselila v večini prisotnih kotanj. Zvezda jo je obmetavala s svojo željo po kaosu, da se je v globočinah njenih vodnatih nedrji nabralo toliko potenciala, da se je nekaj moralo zgoditi.
Različne kemijske reakcije so poskušale ustvariti kaos, kot je bilo zapovedano v krikih. Enkrat se je ena celo opogumila in se zaprla med čisto drobne stene in ležeč tam nekje na eni globokomorski skali malo prebavljala fotone, kot da ne bi bili proizvod jedrske fuzije. Ker je bilo kaosa zaradi nje čisto malo manj in so kriki vsaj za spoznanje prenehali, je bilo teh malih celic kmalu na kupe. Skupaj s slano vodo so prav kmalu spominjale na “zelenjavno” juho, ki jo dobiš na bon na dostavi, če se kuharju pošteno zatrese roka pri doziranju soli.

Nekega dvaindvajseturnega dne je ena celica dobila repek. Čisto zares. Mirno se je odcepila od svoje predhodnice in poglej, na zadku ji je plapolal za tanek las debel rep, s katerim je lahko celo mahala kot ljubljanski zmaji ob devici. Hitro jo je odnesel na odprto morje, kjer je ugotovila, da je piratsko življenje toliko bolj zabavno od posedanja doma.
Pogumnica z repom je samo začetek te dolge sage, kjer so njene potomke dobile kanibalistične težnje, živce za zaznavanje svetlobe in barv, plavuti, luske, potem splezale iz vode, začele poganjati dlake in perje, se postavile na noge, odkrile dar modrosti nad fizičnimi sposobnostmi, po ustaljenem postopku preteple in pobile vse preostale vrste, ki se jih pridevnik začne na “homo” in postale dominantna vrsta živega bitja na modrem planetu.
Krik “kaos, kaos, kaos” je bil na temu malemu delčku vesolja tako prikrit, da je prej omenjena zvezda najbrž skorajda ponosno strmela nanj. Mislim, morda bi, če ne bi bila preveč zaposlena z milijardami ton pritiska in milijoni stopinjami Celzija v svojem jedru. Fotoni, ki so padali skozi ozračje so naredili nekaj ponosnih prevalov, se zaleteli v list solate in prej ali slej končali v možganih, ki so namesto spopadanja z realnostjo raje izumili jezik, zgodbe, parni stroj, motor, računski stroj, algoritme, civilizacijo, zakone, socialne norme in depresijo in toliko premlevali samo o naštetih rečeh, da so največji del svojega obstoja spreminjali ves potencial v prazen nič. V toploto, ideje, premike in smrad, kar pa v Veliki črnini ni vredno počenega groša.
Zato pa zdaj pišem ta blog. Ker je vesolje tako hotelo.

One comment

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja