Spoznanja o času

in ostala izguba časa.

Mali pubec sedi pri klopi, ki ni klop, ampak miza, ki se ji v osnovni šoli ^[1]brez pametnega razloga reče klop. Uči se velikih tiskanih črk. Oziroma bi se jih učil, če jih ne bi obvladal že nekaj let. In malih tiskanih. In pisanih. Učiteljica, ki se ji reče t’ršica, je zastavila program, pri katerem se nauči ena velika tiskana črka na teden. In se potem ta črka ponavlja, dokler se ne usede v spomin tudi tistih najbolj trdih glav.

Potem pubec sedi pri pouku zemljepisa in bere učbenik kakšna tri poglavja vnaprej. Zraven rešuje delovni zvezek za dve poglavji naprej. Ker je enkrat rešil celega in so ga obtožili, da je kupil že rabljenega.

Naenkrat pubec sedi v drugi stavbi. Malo dlje od doma. Posluša o kemiji in se mu nenadoma zdi prekomplicirana. Nihče mu ni povedal, da v bistvu posluša o kvantni fiziki, da bi se počutil bolje, ko takoj ne razume kako je lahko dva plus dva enako tri.

K sreči je življenje dobrodušno tudi do tepcev, ki ne znajo urejati kemijskih enačb. Sploh, če si mlad bel moški, doma v srednji Evropi in ugotoviš, da imaš talent za delo s popularno moderno tehnologijo.

Sedim, tukaj, za računalnikom. ^[2]v bistvu računalnik sedi na meni, ampak to bi bil čuden stavek In tipkam te besede v eno veliko belo polje. Ker sem prejle gledal stare fotke in se spomnil, da sem (tisti mlad človek na fotkah) včasih kakšen miselni prdec vrgel na tole stran.

Fotke sem gledal za to, ker sem bil utrujen od rekreacije in sem želel malce brezglave distrakcije. To samo zato, ker sem 21. oktobra šel lahko hodit na bližnje gričke, ker je vreme precej idelano za pohode, ker je en gromozanski ciklon pograbil topel zrak iznad Sahare in ga, celega razgretega, pripihal nad Slovenijo, tako da smo lahko kolovratili naokrog v kratkih rokavih.

Ciklon? Ta ciklon, ki je nastal kot posledica ravno pravšnjega nagiba zemeljske osi glede na planetarno ravnino in tistega vrtenja Zemlje, ki prozivaja ravno pravšnjo Coriolisovo silo.

Nagib? Do katerega je verjetno prišlo pri nastanku Lune, ko sta dva protoplaneta blazno neprevidno trčila drug v drugega in naredila nov kaos na komaj ohlajajočem planetu.

Trk? Tisti, kmalu po nastanku Osončja, ker najbrž Zemlja ni dovolj hitro očistila svoje orbite in je nekje v njeni bližini lebdel njen bodoči siamski dvojček, s katerim smo še danes združeni.

Nastanek osončja? Točno tisti, ki se je začel, ker je verjetno neko prastaro zvezdo razneslo in je v naši bližini lebdelo veliko njenih ostankov.

Prastara zvezda? Tista, ki je nastala kmalu po nastanku vesolja.

…

In…če bi se vesolje še enkrat zgodilo na podoben način, z isto razporeditvijo delcev. Ali bi ponovno nastala prastara zvezda, ki bi jo razneslo in bi potem nastalo naše Osončje in bi prej ali slej jaz faliral kemijo v srednji šoli in kemijo na faksu, da bi postal IT-jevec, ki zdajle to tipkam? Ali sem se potem sploh sam odločil, da ga napišem? Ali je bila pač konfiguracija delcev na začetku vesolja tisti, ki so že določili, da bo nastal ta blog?

Determinističen pogled na svet te hitro pahne v čudaške vode vedeževalcev in ostalih nategunskih tičev. Ravno na enak način kot te definiranje svoje osebnosti glede na dogodke iz tvoje preteklosti pripelje do velikanske potrebe po psihoterapiji. Ali pa na način, kot te pretirano razmišljanje o prihodnosti popelje do skrbi na zalogo, anksioznosti in ekstra količin nehvaležnosti.

V življenju sem si zadal že veliko izzivov. Takih, zelo osebnih in nadvse pomembnih za življenje. Ampak še nisem srečal veliko stvari, ki bi bila težja od poskusov življenja v temu trenutku. Brez obremenjujoče preteklosti in težke prihodnosti.

Drugače pa je tu tudi fotka slikarskega osla: