Kronično glup

Tako je. In bo.
Prazniki letijo mimo kot kokosov oreh debilom na betico in ni ga še bilo junaka, ki bi jih bil pripravljen upočasniti in pustiti ljudem malce zadihati. Posebej takim z dihalnimi problemi v smislu pohrkovanja, grkovanja in kašljanja. V bistvu sem srečen, da trenutno ni okrog mene nobenega samooklicanega Primorca iz severnejših krajev od našega, ki bi kakšnega od mojih napadov razumel kot plaz pol-italijanskih, pol primorskih kletvic in me naklestil z božično smrečico. ^[1]Za nepoučene: delam se norca iz narečja severnih primorcev. Zdaj, ko sem to razložil ni več smešno. Škoda. Ah…pozab…. Srečen.
Kljub temu, da snežna odeja leži čisto pri miru mi je do sedaj ušla še vsaka priložnost ustvarjanja kroglastih projektilov, ki ponavadi poiščejo najbližjo pot do pasjega gobca. Ali kar smrčka, ko ubožica teče prepočasi in nato išče razblinjen sneg po….snegu. Heh. Btw., izziv za vsakogar: v pol metra sveže zapadle zmrznjene vode vržemo ledeno svečo (ali njen kos) in ga poskušamo kasneje najti. Not a chance, resno. Tudi s pasjim smrčkom ne.
Praznikov bo konec. ^[2]A bejž ga srat?!? ^[3]Ne, sej se hecam. Ni treba it srat. Razen, če je sila. Pol pa kr. Mislm, sej nism jst tuki, da bi folku govoru kdaj more….no nima veze…. Faks se bo ponovno začel, ker ve, da ga že vsi pogrešamo, jaz pa bi najraje zaigral tisto sceno iz Grincha, ko zelen možic pove koga ne mara tako, da bere njihova imena po abecedi iz telefonskega imenika. No ta scena. To bi naredil s seznamom zaposlenih na naši fakulteti, le da veliko bolj za šalo kot zares… in z veliko manj zelenimi dlakami v nosu. ^[4]Zaradi higiene….
Že nekaj časa je minilo odkar sem prebral zadnjo knjigo, za kar mi je kar malce žal. Enostavno imam pomanjkanje časa, ker ga zabijam na internetu. Čudim se, da kljub temu moj koncentracijski razpon ni prav nič pa……aja… Kmal bo nov let…. ^[5][stupid russian accent] oh look, i’ve made a practical joke![/stupid] Kdor ni letos še nikogar vprašal kje bo za Silvestrovo naj prvi vrže kamen. To sem si tudi mislil. Hvala, da ste sodelovali pri raziskavi. Povem vam tudi, da ste izjemno tečni in bi lahko kot vsi normalni ljudje, ki jim zmanjka teme načeli debato o vremenu. In fuzbalu. Jebelamast.
Če smo že ravno pri vremenu…ah… Nimam ničesar. Drugič.
Kakorkoli, preteklost te velikokrat ujame nepripravljenega. Sliši se kot malce filozofski stavek, ampak ni. V bistvu pomeni, da te preteklost najbrž velikokrat ujame…. em… nepripravljenega. To naj ostane tukaj kot nek #NoteToSelf, ko bom naslednjič mislil z vsem drugim, kot z glavo in si dolgoročno spremenil življenje. Na boljše.
Včasih se sprašujem, če je v meni še kaj človeka, ki je pred več kot štirimi leti napisal prvo objavo na temu blogu. Rad si mislim, da ne obstaja več, vendar je prisoten. Žal v popolnoma novi, extra-retard verziji, ki je bila rezultat lepe polomije sredi obdobja izoblikovanja, izpopolnjevanja in perfekcionariziranja razpoložljivih sredstev. ^[6]Zvenim kot Sakir. Ne bi si mislu… Pa tako dobro mi je šlo. Lajf je očitno res zmes nepredvidljivih dogodkov, ki udrihajo po tebi kot cepec s kijem po lubenici. Ali pa kot tisti idiot, ki prvič natakne kolegove boksarske rokavice in si na bližnji steni zlomi zapestje. No, to. Kaj sem že mislil povedati? Aja. Vsak trenutek se sprašujem kako bi bilo, če takrat ne bi sprejel take odločitve, oziroma, če bi sploh vklopil možgane, da bi videl izbiro več možnosti. No, to.
Zvesto razmišljam, da je za dogajanjem prisoten nek namen. Vse je dobro za nekaj, če svet opazuješ skozi rožnata očala. K sreči nimam očal, če pa bi že bila, zagotovo ne bi bila rožnata. Stoposto.
Kdor se je prebil do tukaj, mu iskreno čestitam. Zdaj pa bom pritisnil objavi brez, da bi še enkrat prebral besedilo ^[7]Ker ga drugače najbrž ne bi objavil… zato se opravičujem za slovnične in druge napake.
Mejte se, ljubčki moji.