Ko bom velik bom

vedel kaj bi rad počel v življenju.
Spet objava o sebi. Ne prebiraj.
Zanimivo je videti kako kot otrok točno veš kaj boš postal tekom let. Dejansko ima večina smrkavcev tiste stereotipne predstave o bodočih poklicih: astronavt, pilot, gasilec, policaj, filmska zvezda, manekenka, pevka… Pozneje, ko ugotovijo kako težko in nepredvidljivo je življenje in kaj vse potrebuješ, da prideš do svojih sanj jih enostavno mine. Razen nekaj tistih, najbolj vztrajnih, ki se pririnejo vsaj do polovice poti uspeha in nato ali nadaljujejo, ali propadejo.
Kaj pa tisti, ki nimamo sanj? Mislim na ljudi, ki ne potrebujejo glavnega cilja v življenju, da preživijo? Je hudo narobe, če ne načrtuješ barve postelje v kateri boš spal čez dvajset, trideset let?  Je velika napaka, če  rineš čez probleme zato, ker je to edina oporna točka, ki jo imaš pred nosom?
Kaj bi rad počel? Česa si želim? Želim si ŽIVETI. Vem, da se sliši sanjavo. Ah, ne samo sanjavo: GLUPO. Ampak kako naj se tudi pri teh letih, ko bi že pet let moral vedeti katera opravila me pritegnejo, odločim za neko usmeritev? Lepo bi bilo, če bi obstajal nek poklic, ki vsebuje delček vsakega področja. Čisto nespecializirano delovno mesto pri katerem bi lahko počel…. vse. Po malem.
Ko si še majhen otrok lahko spremljaš ogromno stvari, se o njih učiš, jih s svojega otroškega zornega kota občuduješ in si v spomin hraniš občutke, ki te spremljajo ob stiku z njimi. Z odraščanjem moraš svoja interesna področja ožati, drugače življenje zate postane (pre)težko. Obdaja me grd občutek, da sem to fazo enkrat ponesreči preskočil. Še vedno bi rad zvedel čimveč o marsičem, po drugi strani pa me ovira nesposobnost zaznavanja in sprejemanja vsaj podobne količine informacij in podatkov, ki sem jih lahko predelal nekoč.
Trudim se razmišljati v smeri: “kaj te veseli?”, “kje se vidiš čez 20 let?” in po ostalih klišejskih poteh, ki se jih uporablja za dokazovanje samemu sebi, da morda pa le nisi popolnoma izgubljen primer. Tega ne zmorem. Življenje je popolnoma nepredvidljivo, zato ne zmorem načrtovati. Vem za nekaj datumov in ur, ki se jih moram držati, poznam približen razpored mesecev v letu in kje približno se nahajamo na koledarju, [1]kmal bo nov let… ostalo pa je neznanka.
Najlažje bi lahko opisal svojo prihodnost z besedo “črna,”  pa ne zato, ker bi si jo predstavljal kot slabo ali mračno, ampak ker je ne vidim kot vidim stvari ta trenutek pred sabo. To ni bolj nezmožnost predvidevanja ali razmišljanja o posledici svojih dejanj, kakor pomanjkanje želja in dejstev, na katera bi se lahko ob misli na prihajajoče dogodke lahko uprl.
Kaj bo z mano? Ja, ne mene vprašat.
Kam gre mali beli zajček?

References

References
1 kmal bo nov let…

15 comments

  1. Se popolnoma strinjam s tabo.. Ne vem zakaj bi se morali odločati, kaj bomo že sedaj, če nas v bistvu lahko vodi na okoli naš instinkt ter počnemo vsak dan nekaj drugega, tako kot nas veter obrne.

  2. Jaz sem v vrtcu želela postati steverdesa … ker so mi bile všeč njihove uniforme. ^^
    V OŠ pa sem rekla, da bom učiteljica, ker imajo največ počitnic. :mrgreen:
    Btw, jaz vem kam gre mali beli zajček. ^^
    P.S.: Po moje se vsak študent med izpitnim obdobjem sprašuje, če je na pravi fakulteti. No, vsaj pri meni je tako. 😉

  3. @Snowblind Get dawn aj sed! Nisem. Ne igram iger že….precej časa.
    @nmohoric Lahko to poimenuješ jadranje z vetrom, ampak jaz bi temu raje rekel “čakanje na pravo priložnost” al neki podobno glupga. Pač vse, da si potolažiš ego.
    EDIT:
    @Urška Si imela na izbiro: biti Snowblindova sodelavka, ali moja. Pač, ti si na slabšem ^^ Povej kam gre MBZ, pa odgovor “v golaž” ne šteje. :mrgreen:

  4. Pri meni je ista situacija. Na čase se počutim malo zakompleksano, da sem tako uboga, da še tega ne vem, kaj si želim. Večinoma pa se mi zdi kul, ker je tako bolj… svobodno. Alneki.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja