Sreč(ev)anje z medvedom II.

Sicer sem o isti temi že pisal, vendar sem omenil le enkraten dogodek.
Prvo naj povem napišem, da živim na mestu, ki bi ga visokonosni [1]iz “visok nos”  meščani imenovali “rovte,” meni pa je kraj med najlepšimi na svetu. Brez heca.
Zaradi osamljene pozicije naselja imamo prebivalci velikokrat stike z gozdnimi živalmi, kar je čisto v redu, dokler gre za nenevarne zajce, veverice, mravlje, muhe, srne… Ko pa pride do srečanja z najbolj zaščiteno vrsto na slovenskih tleh, [2]ne, ne mislim ciganov se stvari malce zaostrijo.
Res, da je edini znak poseljenosti te zveri na našem območju ponavadi “samo” kakšna sveže odtisnjena taca v blatu oz. snegu, včasih razmetan kontejner z odpadki, strgana električna ograja, drek iztrebki, obrano sadno drevje ali le divji lajež psov… vendar lahko iz prve roke zagotovim, da so srečanja, za nekoga, ki ni ravno lovec, gozdar ali gobar, [3]Sem vse v enem. Z  “sem” pa v bistvu mislim, da nisem. presneto pogosta.
Če lahko naštejem srečanja, ki so se mi najbolj vtisnila na trdi disk, bom kar takoj izpustil tista, ko je medved tekel ob/po cesti, jaz pa sem varno sedel v avtomobilu. Čeprav bi nekateri prešli še daljšo pot, kot samo do južnega dela Slovenije za tak dogodek [4]Dokazano. mi verjemite na besedo, da ni preveč zabaven. Še posebej na poti, kjer ni telefonskega signala. [5]Potem pa vidiš medveda in ti misli prestreli tistoč scenarijev, kaj gre lahko narobe…
Dogodki niso razporejeni kronološko:
Enkrat smo šli z zdaj že pokojno staro mamo, mojo starejšo sestro in nemško ovčarko na sprehod. Nekako streljaj od domače hiše je začela psica močno lajati nekam proti gozdu. Stopil sem do roba poti in pogledal v dolino, nekaj korakov od mene pa je vzporedno s cesto pritekel velik črn medved, ki ga še sedaj jasno vidim pred očmi. Na kratko: ko sem popolnoma mirno omenil sorodnicama “am….medved je,” je sestra podrla rekord v šprintu na sto metrov, stara mama pa se je obrnila in mi med krevsanjem s palico domov pripovedovala o svojih srečanjih z medvedom. [6]Ki pa pred leti očitno niso bila tako pogosta!
Leta nevemkaterega smo imeli pozimi [7]ok, bolj spomladi lučaj od doma postavljeno prenosno vlečnico na kratkem strmem travniku. [8]Ta je bil seveda pokrit s primerno količino snega. Ko smo povabili sorodnike z otroci, se je površina spremenila v lepo zasebno smučišče.  Pod tem travnikom teče ozka cesta, na kateri je stalo nekaj mojih domačih. Nenadoma je po tej poti pritekla srednje velika zver, le nekaj rešilnih centimetrov mimo stoječih ljudi, [9]In nekaj metrov od mene.  zavila na gozdno pot, oplazila tri gozdarje, ki so ravno zaključevali delo in se vrgla v grmovje. Čez krepkih nekaj minut sta po medvedovi sledi pritekla še dva psa. Če sta onadva prebudila mucka iz zimskega spanja ni znano, sta pa glede na sledi v snegu prišla iz iste doline.
Spomnim se dogodka, ko sem prišel na vrh neke lokalne doline in pogledal navzdol, proti očetu, ki je kosil [10]Če bi mislil “jedel kosilo”, bi napisal “južinal,” ker se lepše sliši. Pa še krajše je. na dnu. Oko mi je ujela rjava pika, previdno spuščajoča po hribu. Že sem začel razmišljati, kako bi očeta opozoril, da prihaja obisk, ko je zmagala medvedova previdna narava in je že zaradi ropota kosilnice v polnem šprintu stekel ravno v nasprotno smer.
Najljubši od vseh mi je ravno tisti moment, ki sem ga že opisal. Najraje ga imam predvsem zato, ker sem hotel pri prevoženih 99 kilometrih na eni turi priti do stotice, pa magari z vožnjo v krogih po dvorišču. Zaradi prebitka adrenalina, ko sem videl sedeti kosmatinca ob cesti, sem sicer podrl hitrostni rekord na določenem odseku, vendar sem domov prišel tako izmučen, da se je števec ustavil pri 99,68 km.
V jeseni zori sadje, ki je precej zdravo za organizem. Tega se absolutno zavedajo tudi medvedi, zato radi pomlaskajo kakšno jabolko ali dva. Še celo več: da bi prišli  najbolj sočnega sadja so pripravljeni tudi malce tvegati. To se je najbolj pokazalo pri zverini, ki je več večerov zapored hodila plezat tik pred našo hišo. Kot  se za medveda spodobi je za plezanje izbral slastno češnjo, kljub dvem psom, ki sta jo stražila. Kaj se je z njim zgodilo ne vem. Recimo samo, da sem ga nazadnje videl v prtljažniku nekega karavana s precej zelenim voznikom.
Drugih opažanj, videnj in srečanj je bilo še mnogo, vendar kot sem napisal: so hitro pozabljena. Domačini opravljamo svoje delo v naravi, kot da ne bi bili ogroženi. Kaj pa hočemo. Če se komu medvedi smilijo in misli, da smo jim ljudje pokradli živlenski prostor naj ga opozorim, da so v naši prelepi Sloveniji zaradi prevelike številčnosti že tako na stiski s prostorom in se mučijo predvsem zaradi majhnih teritorijev. Če koga zanima, naj si tukaj pogleda, koliko povprečen mucek prehodi in kolikokrat se njihovi teritoriji križajo (Pozor: na sliki so omenjeni samo tisti medvedi, ki so nosili ovratnice z oddajniki. Drugače jih je še mnogo, mnogo več).
Slovenija ima zanimivo medvedjo politko, če jo primerjamo recimo z Nemčijo, kjer medvedov ni, Rusijo, kjer jih nihče ne vidi, [11]Če pa jih, skupaj spijejo liter vodke. Bosno, od koder jih sem pa tja z vojno prepodijo, še posebej pa s Francijo. Francozom je naša država enkrat “posodila” dva predstavnika zaščitene vrste, ki pa sta imela to nesrečo, da sta rada pregloboko pogledala v ovce. Prvi, precej štorast (kot se za okretno žival na štirih nogah spodobi), je padel v prepad, drugega pa so na žalost povozili. Večkrat.

References

References
1 iz “visok nos”
2 ne, ne mislim ciganov
3 Sem vse v enem. Z  “sem” pa v bistvu mislim, da nisem.
4 Dokazano.
5 Potem pa vidiš medveda in ti misli prestreli tistoč scenarijev, kaj gre lahko narobe…
6 Ki pa pred leti očitno niso bila tako pogosta!
7 ok, bolj spomladi
8 Ta je bil seveda pokrit s primerno količino snega.
9 In nekaj metrov od mene.
10 Če bi mislil “jedel kosilo”, bi napisal “južinal,” ker se lepše sliši. Pa še krajše je.
11 Če pa jih, skupaj spijejo liter vodke.

12 comments

  1. Haha, lih to sm razmišlala. Ti mojo ugotovitev povem na msn pa boš potrdil/zavrgu? 😛
    Če se pa ne spomnm pa prsežm, da bom dala CTRL+F na msn pogovoru pa najdla. xD
    BTW, tista skor 100 te še zdj ubija a? Js vem, da bi me. (enkrat sm na dvorišču krožla ene 10-15 metrov zarad številke)

  2. @Urška
    Povej, ampak res ne tuki javno. Ne bi rad, da me kak užaljen mali beli zajček ali rdeča kapica prideta štrafat na dom. :mrgreen:
    Me je ubijala stotka ja, dokler je nisem uspešno popravil na 120. In your face, stupid bear! 😆

  3. @Urška Hello, I’m mister awesome. 😆
    @Snoublajnd Po tvojem grafološkem profilu sodeč, se pravi kako visoko in zaobljeno pišeš L-je, O-je, V-je, E-je in C-je, se mi je že nekaj časa dozdevalo, da si pri ta zelenih… :mrgreen:

  4. Nigga please … lovci so oboroženi pijanci, ki grejo u gostilno skoz šumarac :mrgreen: … men pa učasih vn buta instinkt po lovu. Za hrano, ne za zabavo. I eat what I kill. (mostly fish)

  5. Ker dost mam tega sranja sred zimskega spanja… da neboš krasil stene mojga stanovanja… Mi smo Medvedi Rjavi, Sivi, Črni z jeznimi pogledi Koala, Grizli, Panda, Jamski in Polarni veliki ,kosmati in nevarni…

  6. Ko si človek pogleda dokumentarec grizzly man, pa malo prečekira na liveleak.com napade medvedov. Že nekaj dni sem kar precej namenil tej temi in trenutno me je teh živali verjento najbolj strah, pa naj bo rjavi medved ali grizli. Dobro, da ne živim na območju z medvedi, drugače brez 2 solzilcev(pepperspray) vsaj trenutno ne bi stopil iz hiše. V ZDA jih priporočajo vsakemu, ki se odpravi na sprehod na območju z medvedi, pri nas pa kolikor opažam ne.

    …. Trenutno prestaršen od vseh strašnih videov z napadi medvedov si ne predstavljam kako se v kočevju kdo odpravi na sprehod brez spreja oz. revolverja.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.