Ampak ne dobesedno, čeprav bi moral.
Ker se ura že bliža peti zjutraj, jaz pa se grem druženje z gospo insomnio.
Mižim.
Ker je lažje. Ker je vse na svetu čisto malo…drek.
Predvsem vsakdanje stvari in obveznosti, ki se zdijo kot velikanske ovire. Tesno jim sledi svet, ki je poln enih samih meja. Človeških, fizičnih in matematičnih.
Mižim.
Ker je lažje, kot pretirano nadebudno povzemati zaletavanje z glavo v tramovje pri spremljanju splošnega dogajanja.
Mižim.
Ker so ljudje pripravljeni lagati. Tudi, ko je resnica pretirano očitna.
Mižim.
Ker je za boj z rutino potrebno porabiti preveč energije. Takisto za odprte oči.
Ampak.
Zagotavljam sebi in podobnim dušam, da je k sreči vsak neželjen drek v civilizaciji vedno primerno nameščen v greznici, v družbi ostalega neželjenega dreka. Včasih se je dovolj samo obrniti s hrbtom proti njemu, pa se cel svet nenadoma prelevi v približek paradiža. Saj ne rečem, še vedno se sliši brnenje iztrebkov lačnih žuželk v razočaranih ušesih in vonj pokvarjenosti nastajajočega humusa v razdraženih vohalih, vendarle je ponavadi vredno.
Ampak.
Se da dnevno odkriti kopico ljudi, ogromno stvari, precej dogodkov, pretirano količino znanja, prijetnih uspehov in skorajda neverjetnih možnosti, ki poskrbijo, da se zgoraj omenjene meje rušijo. Ali pa vsaj konkretno premikajo navzgor. Koga briga, recimo, da smo se zaradi zgodovinskega razvoja celotnega sistema obdali s smetmi in bomo v kratkem že počasi plavali v lastnih izločkih, če obstajajo ljudje, ki s pomočjo taistega sistema lepijo obliže na vse zadane rane svetu.
Koga briga, če gravitacija vleče navzdol, če navzdol sploh ne obstaja, ko dobiš dovolj široko sliko.
Ampak.
Zakaj bi buljil v smer, kamor imajo že vsi obrnjeno glavo. Vedno bolj se zdi, da se najhitreje pokvarijo reči, ki so preveč obstreljevane s fotoni, odbitimi od debelih pogledov. Koga briga arbitraža, njena sabotaža in ostala blamaža, [1]thehe. To je bilo namenoma, ja. če je nekdo, recimo, naredil umeten list, ki dejansko proizvaja kaj koristnega, za razliko od politike.
Kako potem dopovedati raji, da je gledanje 60 let v zgodovino v današnjih časih zaradi hitrosti razvoja približno toliko nesmiselno, kot bi bila uporaba sveč v javni razsvetljavi. In kako prepričati sorojaka, da je na youtubu bolje klikniti na “People are awesome” kompilacijo, kot na “Fail compilation” posnetek. Če bi vsi buljili naprej, se ne bi nihče spotaknil.
Ampak.
Se da laž vedno z ustrezno manipulacijo razbrati. Vse, kar je treba storiti je, da eno izsiliš, jo izpostaviš in si rešen. Preprosto, kot kuhan fižol.
Ampak.
Se da rutino zbrcati, da ti bolj ustreza. Sploh, ko ugotoviš, da rutina ni delček sveta, ampak zajeten kos tebe.
Ker ne mižim, ampak samo gledam v drugo stran. Ker je kazanje hrbta dreku svetu precej bolj prijetno za organe.
Za obe trpeči duši, ki sta pridrsali do tu, pa prilagam sliko čudovitega krompirja:
References
↑1 | thehe. To je bilo namenoma, ja. |
---|
Zaskrbljeno ugotavljam, da se razmerje opomb in vsebine preveša v korist slednje.
Ježeštana, pa res. Bodem v prihodnosti previdnejši.
Create your own world. as they say, madness is the emergency exit.
vsaj klasifikacijo bi zadel, kaj limaš sadje, oblublaš pa zelenjavo?
Uh, same napake delam. Bolje, da kar neham pisat….
Ne sitki, dokler se na napakah učimo, je to napredek in smo korak pred večino. 😉
A to si bil ti, Sakir?
http://www.zurnal24.si/paradiznika-niso-hoteli-prodati-kot-sadje-clanek-193302
I might look stupid, but I ain’t dumb.