Verjamem, da oboji trije redni bralci tega bloga niso vajeni tovrstnih zapisov pri meni in z veseljem poročam, da vam vsekakor ni potrebno v naslednjih 199 dneh tekočega leta pričakovat ničesar podobnega.
Danes bomo kuhali najbolj rutinski, neprimeren in dolgočasen
PONEDELJEK
Kot vsak recept, se tudi tale čisto po klišejsko prične s sestavinami. Za klasičen [1]NuckinFuts-ov ponedeljek potrebujemo:
- ponedeljkovo zasnovo
- 7 meric šihta
- eno polico računalniških zaslonov
- eno ljubljeno osebo
- pečico (lahko samo ljubljansko ozračje)
- trapast večer
- majske hrošče
Najbolje je, da s pripravo začnemo zgodaj zjutraj. Priporočljivo takrat, ko mimo okna glasno prihrumi prva stara trola v dnevu in zmedeno preverimo uro, ker je ozračje v kleti sumljivo svetlo. Ko uvidimo, da bode veliki kazalec naredil še poln krog, preden se bo budilka pričela dret pesem svojega ljudstva, se mirno obrnemo k vnaprej pripravljeni ljubljeni osebi [2]priprava neznana v objem in se čez dva mišja vzdihljaja ponovno prebudimo ob glasnem ropotu budilke. S težavo krmežljave oči prisilimo, da se s pomočjo telesa splazijo preko ljubljene osebe v jutranjo rutino in iz zmrzovalnika vzamemo lonec s ponedeljkovo zasnovo. O pripravi le-te se je na temu blogu že pisalo, ampak lahko vseeno povzamem. Ponedeljkovo zasnovo se dobi z daljšim postopkom spravljanja vikendove miroljubnosti v dnevne navade, potem pa poskušanja njihove odstranitve v prvi aktivni uri novega tedna.
V pripravljen lonec, nepredvidljivo velikih razsežnosti, potem vržemo kratko hojo do šihta, začinjeno z zaspanimi ljudmi, ki strmeč v tla topotajo po hodnikih tiste velike stavbe in protestiranjem vek, ki najraje ne bi ponovno gledale v ekran.
Potem se prične mešanje. Dlje časa moramo mešati v levo, da se prisilimo proti odštevanju časa do konca izmene, ker je lažje in manj stresno odštevat samo do naslednjega odmora, potem pa lahko sledi še mešanje v desno, da pride do iskanja ravnotežja med človeškostjo, [3]ki je tako nimam ko bi rad nekomu pomagal in racionalnostjo, [4]ki je imam na zalogi ko bi rad naredil kar lahko in šel naprej. Slednji korak ponavljamo dokler ne odbije ura dovolj, da poberemo šila in njih luknje na jedačo. Zaradi neznanske življenjske sreče nam bo na bon seveda stregla natakarica, ki po korpuskularni substanci [5]čisto predolgo že nisem uporabil tega izraza spominja na Dolores Umbridge, njena osebnost pa je seveda primerljivo svetla. Taista življenjska sreča se nam bo potem ponovno nasmehnila, ko se bo v vrsti na blagajni trgovine pred nas postavila starejša narkomanka, ki bo zmedeno prebirala vsebnost najcenejše čokoladice in jo dvakrat nesla nazaj na polico in jo ponovno šla iskat. Takrat bo ponedeljkastost ponedeljka že dovolj ponedeljčna, da v najboljšem sosedu tudi zalog vrečk ne bodo imeli več, zatorej bo potrebno celoten kilometer do stanovanja prehodit z naročajem tedenske špecerije v rokah.
Na temu mestu pride v upoštev tudi pogledovanje v nebo, da bi se ocenilo primernost oblačnih struktur za čimbolj suho izživljanje na kolesarskem sedežu. Ker je zmes ponedeljka takrat že precej dehteča, se seveda odločimo, da ta del za danes preskočimo, ker je veter in ker je želodec poln pice in ker je misel na posteljo pretirano vabljiva. Potem mora vsebina lonca počivat nekaj ur, v katerih na računalniku osvežujemo socialna omrežja, kjer se ljudje počutijo kot intelektualci, pa se pogovarjajo s 140 znaki in sličicami. To počnemo, dokler se ne zasovražimo in gremo lovit zadnje sončne žarke na poslednjih 25 stopinj Celzija v dnevu, tja na Žalske planjave.
Od tu dalje se recepti pri različnih kuharskih mojstrih razlikujejo. Iz opazovanja lahko ugotovimo, da prebivalci okolice bivše Emone v kombinaciji s sprehajalnimi potmi in obmestnimi travniki predvsem radi uporabljajo naslednje postopke:
- nadanejo si fluorescentne superge na noge, kratke hlače/pajkice na rit in glasno glasbo skorajda v slušne organe, potem pa sopihajo, šprintajo, delajo grimanse in obupano varčujejo za karto na prihajajočem maratonu
- primejo povodec – če imajo srečo zraven vzamejo še psa – in ga pasejo po tratah, ker se očitno na temu delu kraja že čutijo varčevalne tendence severozahoda
- zgrabijo roko – če imajo srečo zraven vzamejo še svojo ljubljeno osebo – in ji gredo razkazovat sončni zahod na obema koruznima njivama
- oponašajo šimpanze na v ta namen postavljenih vešalih [6]mislim, da se temu reče zunanji fitnes?
Ker za te recepte izvemo malce prepozno, se čudimo grdim pogledom, ko se tam znajdemo v vsej svoji kosmatosti, brez zverine na vrvi, brez ljubljene osebe, brez šimpanzjih tendenc in vsekakor samo v klasičnih kavbojkah in razvlečeni majici. Tisti razvlečeni sponzorski majici, ki si jo lasti vsak in se uporablja v kombinaciji s praznim stanovanjem, vikendom in gatami. Zato je bolje narediti obvoz proti včerajšnjemu kraju zločina, kjer je večer poprej enajst angležev porazno zmagalo samo za en gol, izogibajoč se vsem debilnim majskim hroščem, ki nimajo ravno smisla za umikanje oviram med njihovim strašansko počasnim letom.
Ponedeljek je takrat skorajda končan. In ne pozabit na namensko preusmerjanje misli iz eksistencialnih vprašanj na ideje za tale zapis. Ker ima vsaka dobra torta češnjico, mora imeti tudi ponedeljek tak blog.
Aja, jed postrežemo hladno. Zatorej:
VSI BOMO UMRLI, MESARJI POBIJAJO MALE ZAJČKE ZA HRANO in seveda klasika DELFINI POSILJUJEJO NAKLJUČNE PLAVALCE.
Pa dober tek.