Obstajali so časi, ko sem si dnevno v glavi delal zaznamke katera misel in dogodek bosta, ob primernem trenutku, priletela na blog. Zakaj se je to početje nehalo ne vem. Morda je krivo dokaj redno beleženje omenjenih miselnih prdcev na drugih omrežjih, bolj verjetna razlaga pa je, da imam splošno pomanjkanje misli in dogodkov. Sploh tistih, primernih, ki bi prej ali slej svojo pot zaključili v teh vrsticah.
Tole tapkam s pogledom usmerjenim na čudovite barve zahajajočega sonca na vrhovih smrek, medtem ko se mi leva ritnica primerno močno oklepa roba postelje. Ostali del ležalne površine je namreč okupiran s pomočjo čudovitega bitja, ki si je privoščilo popoldanski dremež in bi bilo najbrž bajno besno, če bi vedelo, da se mu izpod vedno skrbno počesanega frufruja razločno vidi čelo.
V diru vsakdana si samo še redkokdaj privoščim trenutek zase, za svoje misli in velike [1]ja, ja, vem, vem modrosti. Od pokojnega iskanja življenjskih resnic v osami mi tako ostanejo samo še tuš poezija in wc ugotovitve. Recimo, da sta preteklost in prihodnost enako nenapovedljivi, če imaš tako slab spomin kot jaz. Ali pa tisto, ko se čudim kolegom, da večinoma čisto mirno prenašajo moje izpade, ko začnem teorizirat in mlatit milijonkrat pomlateno slamo kot nekdo, ki je po 20 letih življenja prvikrat odkril dar govora.
Že dlje časa iščem teorijo kakšnega sociologa, ki bi pojasnila kam dejansko rine naša civilizacija. Po eni strani se mi namreč zdi, da gre v slogu mmc komentarjev res vse v rit in smo samo 5 minut od tega, da naredimo Idiocracy preroški film, po drugi strani pa vsak dan pod nos dobivam članke z naslovom “Faith in humanity restored” in vedno presenetljive “This week in science.” Mogoče nam res (še) ne gre tako slabo. Za posameznike itak vem in dnevno spoznavam, da se skoraj pri vsakem že najdejo najmanj zametki kakšne psihične bolezni, za celotno skupnost Zemlje pa nimam vpogleda, ker sem premajhen in premalo razgledan.
“Ljudje so virus,” je dejal in tudi obrazložil agent Kovač v Matrici.
Če pa pogled usmerim še malce na ožje, izhajajoč iz samega središča omenjene zahodne družbe, natančneje v načrtih za prihodnost. Moja generacija [2]plusminus par let že prihaja v čase, ko se vsi masovno poročajo, dobivajo otroke, redne službe in izbirajo primerno keramiko za kopalnico novega podnajemniškega stanovanja. Jaz? Se bom pa smejal v Brk [3]TM in jim od daleč mahal, naspan in spočit. In ja, brisačo in primernega potovalnega partnerja [4]zdaj že budnega in krmežljavega imam vedno pri sebi.
Da delim mnenje z agentom kovačem je sicer naklučje…
ampak bo treba počas najdet cepivo za ta virus. 😛
nikol ne veš kaj te čaka za vogalom. 😉
sicer pa rutina ubija bloganje.
Pa sej niti ni rutina. Samo vedno manj stvari se mi zdi smiselno delit s svetom. Pa ohranjanje anonimnosti, ipd.
Anonimnost itak ja. sej vsi vemo kako gre to. 😀
Sam ugotavlam obratno, bl se zapiraš slabi je, več deliš z drugimi več opcij imaš.
Pač govorim o tisti anonimnosti, da te nekdo ne najde že po treh klikih in petih prebranih vrsticah. Kar je težko kombinirat, če se tvoj nickname razteza čez pol spleta, ampak mi kar gre, no
Od kdaj si pa ti tak filantrop?
V redu, nisem zakrivu sledi, ker sem bil len…
te najdem po hitrem receptu na facebooku… tut nekje s tremi kliki. 😛
se mi zdi tak ultimativni izraz človečnosti v nas, več se razdajamo, več dobimo nazaj.
To je zato, ker veš kaj in kje iskat. Delam na tem, da se mora nekdo potrudit poiskat podatke.
Čaki, kdo si ti in kaj si naredil s Sakirjem?
Res je.
Aha, sej poznaš teorijo treh znancev? Al jih je blo pet? 😉
Oh this is me, just version 2.0, fueled by ego. 😎
Se mi zdi, da se je slejkoprej to zgodilo vsakemu izmed nas, da blog postopoma ni bil več središčna točka razmišljanja ali referiranja. Slednje še predobro razumem, ker se je meni to kar nekajkrat zgodilo. Po drugi strani se mi pa zdi, da sem (vsaj jaz) veliko bolj komot v tem stanju, kjer smo zdajle – namesto, da bruham iz sebe, velikokrat tudi na silo, raje vsako stvar, ki jo spišem, pustim najprej zoret nekaj časa, ne silim se, da bi za vsako ceno zelo pogosto objavljala in posledično se je tudi moj krog dragih dveh bralcev zožal do točke, kjer mi je udobno.
Glede družbe in stanja v njej pa se ne preveč sekirat. Stanje je že od nekdaj tako, da se dogajajo neumne in grozne in lepe in dobre in čudovite stvari, le, da imamo fokus enkrat na enih, drugič na drugih izmed njih. In neumnih se sčasoma pričnemo tudi veliko bolj zavedati. Ampak tega se pač ne da spremeniti, ljudje se ne glede na vložen trud vedno zapičijo v fiksne ideje in veliko bolj produktivno se je tovrstnim posameznikom izogniti in si raje poiskati take, ki so sposobni komunikacije na nekem normalnem nivoju.
Zopet ne vem, kaj sem z vsem skupaj sploh hotela povedat, ampak mi je všeč, da si spet objavil malo bolj razmišljujoč zapis. In tudi, če včasih nimam ničesar za napisat v komentar, pridno berem. Dovolj naj bo naključno nametanih besed, zaenkrat. (:
Ja bohpomagej, ta blog je s to predlogo ratal tko advanced, da sem 5min iskala kje pustim komentar. Enivej, kar sem želela povedat je to, da se jaz ukvarjam z istim problemom; bi pa ne morem ker nimam kaj 😉
Tko je, že dolgo nisem nobenega komentarja napisala plus zdi se mi nujno, da izpostavim, da tisto čelo iz drugega odstavka pač ne obstaja.