Prav, ampak…

Sončni žarki so padali na gozdnate hribe. Rahel oblak jih je poskušal ustaviti, ampak je imel, kljub bližnjemu koncu letnega časa, premajhno moč, zato so sence listov in iglic mirno igrale svoje igre silhuet na travnatih tleh točno določene jase. In prav na robu le-te bi pozorno uho lahko zaznalo rahel šum, bolj od daleč pa bi še tako pozorno oko s težavo zaznalo rahlo premikanje nečesa rjavkastega, zlitega z ozadjem vejnate in posušene podrasti.
Čisto počasi je srna otrpnila, ovohavala zrak in previdno obračala uhlje v vse možne smeri, iščoč tisto brezimno nevarnost, ki jo je vsak dan čutila na vratu. Nadaljevala je pot bolj proti sredini slastne trave, kamor je hodila vsak večer, po dolgem in nemirnem spanju v praproti. Hodila je pretirano pazljivo, počasi in se občasno ustavljala. Nenadoma je na dlaki začutila tisti občutek pritiska ozračja, ki je po njenih primarnih in nekaterim vrstam že davno izgubljenih nagonih pomenil, da je najbolje čimbolj naglo stestirati oprijem tal in izmeriti količino lepenja med kopiti in njimi. Vendar je bilo že prepozno, ker je nekje pod nad nogo začutila bolečino, oči pa so ji hitro zamenjale sliko za prazen nič.
http://junkmilesrun.files.wordpress.com/2013/05/caveman-spear.jpg
Previdno se je približal srni od zadaj, s hrbtne strani. Še sam ni vedel kdaj točno se je naučil, da lahko pri na videz mrtvi živali brcajoča kopita še precej kvalitetno zlomijo nos na nepoučenih mladeničih. Mišice in pljuča so mu še vedno plale od prebitka adrenalina, lovskega nagona in štirih kot blisk hitrih korakov, ki jih je naredil iz svojega skrivališča ob jasi. Ob pogledu na srnje truplo ga je obšla samo ena nepovezana misel: zima, hrana, kožuh. Če ne bi uplenil srne in še mnogih drugih poprej in potem, bi kombinacijo zamenjale “mraz, lakota in mrtev.” Z lahkoto je izpulil sulico iz plena, si ga zadegal preko ramen in lahno stekel proti domu.
In potem danes živimo v družbi, kjer v dnevu ne doživiš niti ene prvinskosti. Niti ena povezava med dvema stvarema, med dvema dogodkoma ni enostranska, malokaj se obnaša po vzorcu vzrok –> posledica. In po temu sodeč so naši možgani, ki so bili neverjetno izjemni pri spopadanju z izzivi, ki jih je postavljala narava, dosegli svoj vrhunec, ker mašijo sami sebe z mislimi, katerim niso kos, ker so pretirano kompleksne. Saj…odkrili smo in še odkrivamo matematične in fizikalne skrivnosti vesolja…. Ampak kaj nam to pomaga, če nikjer ni praktičnega algoritma za primerno izbiro poti v življenju, ki ne vodi v največjo neumnost. Če je nekoč naš lovec s sulico samo zamahnil z roko, ko so mu drugi govorili, da je tepec in se trkali s pestmi po čelu, kadar je sam in samcat odšel na lov v skrite kotičke gozda in je bil naslednjo pomlad prva izbira na jedilniku najbližjega risa, je dandanes pač malce težje predvideti, da boš nekoč za preživetje drgnil ostanke ptičjih iztrebkov iz stolov v naključni restavraciji, ker si se pred 20 leti pač vpisal na primerjalno književnost.
http://www.gapingvoid.com/now%20what.jpg
In živimo v družbi, kjer se zastarela miselnost fiziokratizma in merkantilizma [1]ne nehat  brat, saj bom nehal s težkimi besedami. zdi kot prijetna sapica na vroč dan. Skupaj plačujemo ogromne količine denarja ljudem, ki ne proizvedejo niti centa dodane vrednost in svoje bogastvo nosijo trosit v eksotične kraje, kjer s stotaki obmetavajo lokalno favno, da bi končno le slekla obe krpici. Potemtakem se lahko enega dne zmenimo in gremo skupaj v Piranski zaliv v bakrenih novcih zmetat štiri desetine svojih dohodkov, da bomo imeli občutek koristi vsaj pri nevarnem dvigovanju morske gladine, s katerim nas že leta [2]bolj neuspešno, ker imamo itak Triglav, kjer se lahko stiskamo kot na zadnjem otoku naše države. Klinc, takrat obrnemo odojka in povabimo še avstrijce, ki bodo s čolnom čakali na … Continue reading strašijo tisti bolj zeleno ozaveščeni.
Odkar motika in črni nohti ne pomenijo več, da si služiš kruh; odkar sulica zgoraj omenjenega mladca ždi v muzejski vitrini in ne pomeni več razlike med od mraza prezeblimi prsti in prijetno ogretega kožuha okrog nederij; odkar je sposobnost gobcanja tista, ki prepričuje ljudi, da si nekdo zasluži tri tisoč in več evrov na mesec na računu… od takrat naprej je vse bolj pisano na kožo tistih, ki nimajo srca za pravičnost in moralo.
Ne pravim, da je napredek slaba reč, pravim, da smo zašli s poti. Družba, kot celota, je na avtocesti skozi vesolje, [3]he-he. Štoparski vodnik anyone… zgrešila odcep za boljši svet. In potem se vsak izkoriščevalec in brezdelnež sprašuje kje je šlo vse narobe in zakaj imaginarna veda, kot je ekonomija, propada in se lomi na milijonih različnih koncev.
Ampak zakaj bi se kdo čudil, če pa živimo na kosu zemlje, kjer bi 90% ljudi stradalo in počasi umrlo, če bi bil najbližji merkator teden dni zaprt.

References

References
1 ne nehat  brat, saj bom nehal s težkimi besedami.
2 bolj neuspešno, ker imamo itak Triglav, kjer se lahko stiskamo kot na zadnjem otoku naše države. Klinc, takrat obrnemo odojka in povabimo še avstrijce, ki bodo s čolnom čakali na Grossglocknerju..
3 he-he. Štoparski vodnik anyone…

2 comments

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja