I'm a believer

“A ni smešno, da bolj kot se poskušaš oddaljit od povzemanja trdnih mnenj, trdnejše mnenje dobivaš o isti stvari?” ali nekaj podobnega so moji možgani ^[1]o njihovem obstoju in potencialni uporabnosti še tečejo razpravljalne debate sestavili ^[2]Ne, to ni pogost pojav. V bistvu se to zgodi dovolj redko, da možgani presenetijo sami sebe in padejo v nekajsekundni šok. med enim od nedavnih pogovorov z meni ljubo osebo.

[youtube]http://www.youtube.com/watch?v=XfuBREMXxts[/youtube]

Dejstvo je, da se lahko v življenju še tako dvigaš nad prepričanja, mnenja in razprave, ki se ti drugače zdijo primerna samo za redko razmišljujočo rajo, pa te bo kaj kmalu prizemljila ugotovitev, da počneš točno tisto, čemur se izogibaš. Pa sploh ne gre za debato o “zarečenem kruhu” in njegovemu pošiljanju navzdol po prebavilih. A-a.

Če se ti recimo že sama misel na politiko kar zatakne v možganskem režnju in ti ne bi moglo biti bolj vseeno za leve, desne, obarvane in podkupljene…navsezadnje z informacijami iz neznanega vira le ugotoviš, komu bolj smrdijo noge in kdo je pred 40 leti več pokradel. Tako pač deluje naša družba – brez težav izveš stvari, ki te sploh ne zanimajo, zato da lahko iz njih delaš debate, ki ne vodijo nikamor, da na koncu šteješ za zavednega in razgledanega človeka, ki je sicer dober sogovornik, ampak izpade navznoter votel. Ustvariti si moraš mnenje, po kateremu pa te bodo potem sodili vsi.

Ko bi, tepec, le vedel, da “nimam mnenja” tudi šteje kot mnenje. Zgoraj omenjena politika, ali pa samo trači. Če nisi z nami, si proti nam, veste?

Saj ne rečem, občasno sede z nič hudega slutečim sogovornikom učinkovito zaigrat debatni krožek in se zavzemat za stran argumenta, pri kateri drugače ne bi niti zamahnil z roko. Ampak za taka izzivanja in provokacije ponavadi nimam dovolj energije in prepričljivosti, zato se čudim, od kod jo jemljejo ljudje, ki povsod rinejo svoj prav. ^[3]Internet je odličen pokazatelj in zbirališče takšnih navdušencev. Ampak to vsi vemo. And I’m all like:

(Če povem po pravici, je tale objava v bistvu osnutek izpred treh tednov, ki ga zdajle poskušam dokončat.) Kakorkoli, biti hipster v svetu hipsterjev je nemogoče.

Zdajle bom na hitrico zamenjal temo: v svojem rahlo asocialnem svetu sem se od nekdaj spraševal kaj privablja ljudi na nagnetena, glasna in nadvse nehigienska mesta in kaj se v njihovem t.i. “druženju” pogovarjajo, da imajo tako veliko veselje stalno viseti ob nekomu, pa ponavadi sploh nima veze kdo je. Zdaj, ko imam na šihtu to čast, da velikokrat ujamem kakšne naključne pogovore neznancev, ^[4]pa ne, da bi prisluškoval, ampak sem pač samo tam, oni pa se delajo, da me ni sem prišel do spoznanja, da je stric Carlin zadel žebljico na glavico. My way is better, you know?

Način življenja, ki ga je pred leti v enem komentarju na mojem blogu opisal internetno pokojni ^[5]Še vedno mu zamerimo, da nas vsakodnevno več ne razveseljuje z modrimi mislimi. Snowblind, se tako sliši še toliko bolj prijeten in pravilen.

“Greš na sprehod, prebereš knjigo, se družiš samo z ljudmi, iz družbe katerih boš potegnil nek intelektualni stimulans in napredoval v širjenju lastnih obzorij. Pol pa odpreš en pir in se usedeš s kakimi manj intelektualnimi in odklopiš.”

Čau.