Pa ne Lunina mena. O, ne. Govorim o izginotju blogerjev.
Če je motor sposoben prostega teka, [1]zahvaljujoč malce bolj sofisticiranemu števcu v novemu avtu zdaj vem, da je poraba v takem primeru večja, kot kdaj med vožnjo so človeški možgani neustavljiv vir misli, ki nikoli ne usahne. Vsaj dokler pumpa tam v prsnem košu še uspe požgačkati krvne celice vsaj do te mere, da z veseljem poletijo navzgor. Presneto težko je izpraznit glavo bedarij, če pa tega sploh ne poskušaš, pa se nevroni zelo hitro zasmetijo, prežgejo in nehajo opravljat svoje funkcije. [2]Za vse biologe in ostale kvazi znanstvenike: ne, ne mislim dobesedno. Tako pride prav, če imaš kakšen odtok, kamor lahko zliješ vse, kar se ti valja po lobanji.
Zadnjič je Ritko na pijači dejal, da je nekoč blog uporabljal za izlive miselnih smeti, ki jih ni mogel pospraviti nikamor drugam, zdaj pa je našel svojo izbranko, s katero si upa delit vse koščke svojega življenja in so mu zapisi na internetu postali kvečjemu odveč. In to naj bi bil poglavitni razlog blogerskega mrka, ki zadnje čase razsaja pri stari klapi. (Linki na desni strani, pod “Kam naprej”) Ampak to ni razlog v mojem primeru.
In tako hodim po milijardokrat [3]grda beseda, ampak najbolj povzame kar hočem povedat prehojenem hodniku, počasi, s previdnostjo. Vse se naenkrat zazdi majhno. Od kdaj moja glava sega do višine, pri kateri bi bil že blažji skok lahko dovolj, da se nokavtiram ob podboj vrat? Kako je ta ograja tako nizka? Kdaj so tla postala tako daljna in nedosegljiva past, ki bi pri padcu zagotovo bolela?…. In naenkrat se mi v zgornjem delu vidnega polja začnejo izrisovati slike. Slike tal, ki so namesto toplega poda z vzorcem kamnov posedovala slike rjavih krogov. Stropa, ki je bil lesen, ne iz mavčnih plošč. Soba, iz katere sem ravnokar prišel je postala prazna, obložena z ropotijo in obešenimi cunjami. Pogled skozi okno je razkril mesto, kjer stala še ena hiša. Dvorišču zdaj manjka travnata vzpetinica, ki je nekoč pomenila dobro zaletišče za štart s kolesom.
Vse vidim od spodaj navzgor. In se spomnim, kako sem na svojem majhnem kolesu lovil prvih nekaj obratov s pedali, čeprav je bil brez verige in je bil uporaben bolj za poganjalček. Komu je bilo takrat mar? Kdo se je sekiral za kaj drugega, kot za to, da se na poti po stopnicah navzgor vrhnjih dveh ne smeš dotaknit, ampak je potrebno splezat skozi ograjo ob stopnišču? Kdo je v obzir vzel dejstvo, da je treba za preživetje iz danes na jutri načrtovati več, kot samo minuto vnaprej in da ni pomembno samo to, da najdeš avtomobilček, ki ga je včeraj zasul predor na tisti gromozanski avtocesti, ki je potekala po dveh kvadratnih metrih velikanskega hriba iz kupa peska za hišo? [4]Ne, nisem bil med inženirji pri gradnji šentviškega predora, če kdo vpraša.
Potem pa debate zaidejo na denar, misli za prihodnost, drug mesec, drugo leto. Živeti se, preživeti sebe, druge, najti nekaj, kar bi dalo oprijemljivo točko v življenju, ampak nikoli priti do tega. Se temu reče odraslost? Ker odraslost potemtakem izgleda moreča, črna. Želje niso velike, ker po krvi teče skromnost, kljub temu pa sleherna stvar v omenjenem novemu svetu zatira, tlači in uničuje vse, kar je ustvarjalnega, domiselnega, prijetnega na otip in pogled.
V otroštvu so zmage tisto, kar nas vodi naprej. Ustvarjeni smo za spopadanje z vsem, kar nam pride na pot. Potem pa se nekaj v človeku upre. Uvidi, da je večina ovir, zidov postavljena pred njega in jih z lahkoto obide. Okrog, namesto čez, je tista prava smer, ki te vodi skozi življenje. Super način, le manjšo pomanjkljivost nosi: nikoli se ne dvigneš od tal in nikoli nimaš enakega razgleda, kot vsi drugi. Tako se ti tudi približno ne sanja, če potuješ v pravo smer. Mimo zidov, mimo živih meja, skorajda konformno, ampak le na videz…po labirintu sveta, ki ti omogoča, da prideš tja, kamor drugi, ampak počasneje in z manj izkušnjami, manj cenjen in mogoče celo ogoljufan. Ampak v svojem svetu zmagovalec. Zaradi…diference?
In to bo to, za zdaj. [5]Čeprav sem prepričan, da sem imel prejle v mislih materiala še vsaj za dva odstavka. Pa dobro, to pa drugič.
PostScriptum
Na hitrico o NSA in vohunjenju in podobnih rečeh: Za vse, ki so takrat zmajevali z glavo, mahali z rokami, da ni pomembno, ali da to sploh ne obstaja: IN YOUR FACE. **grabs popcorn**
References
↑1 | zahvaljujoč malce bolj sofisticiranemu števcu v novemu avtu zdaj vem, da je poraba v takem primeru večja, kot kdaj med vožnjo |
---|---|
↑2 | Za vse biologe in ostale kvazi znanstvenike: ne, ne mislim dobesedno. |
↑3 | grda beseda, ampak najbolj povzame kar hočem povedat |
↑4 | Ne, nisem bil med inženirji pri gradnji šentviškega predora, če kdo vpraša. |
↑5 | Čeprav sem prepričan, da sem imel prejle v mislih materiala še vsaj za dva odstavka. Pa dobro, to pa drugič. |
Zdravo
Sem Chemfusion in bi samo rad povedal, da pojma nimam kaj sem prebral. Zdej grem pa spat.
Hvala.
@Chem Zdravo. Zate so bile v blogu slike in se ti ne bi bilo potrebno trudit z branjem. 😛
Se oglaša nekdo, ki je razlog za totalni mrk.
Pa nehi travmatizirat o odraščanju, vsi ga dajemo čez in se iz dneva v dan sprašujemo, what the hell am I supposed to do here. Where the bloody hell is the instruction manual for this shit? 😎
Zakaj bi bil jaz kriv, da folk ne piše?
Daj no, vsaj enkrat sem moral dat to ven, drugače sem raje zadrževal takšne misli zase. In mislim, da bo pisanje priročnika za življenje v naših rokah. Može?
Ker nekdo mora bit! That’s why.
Ker si tut ti ena izmed lenih pičkic. 😉
Ti ga kr napiš, pa mi ga pošl, pa pohit, preden bom dva metra pod rušo.
To zato, ker si verižni blog napisal samo enkrat. Zdaj pa čakamo, da napišeš naslednjega in določiš dva (ali več?), ki morata/morajo nadaljevati. Res si ti kriv za mrk. ^^
Šššššššššššššššššššš. All of you.