Osnutki, osnutki #2

V bistvu gre za potrjevanje reka: “če nimaš česa za zapisati, kopiraj,” ki je stalna praksa na temu blogu. Za dokaz lahko podam prejšnjo objavo s precej podobnim naslovom, kjer sem objavil bolj ali manj slabe osnutke zapisov, ki jih nikoli ne bom dokončal. Ne mislite, da se od takrat ni nabralo nekaj novega materijala. Aja, ta blog gre vedno bolj v dnevniške zapiske, kot v tematiko. Sranje.
http://mondaybynoon.com/wp-content/uploads/xVyoSl.jpg
Pravila so enaka kot prejšnjič: zapiski so brezvezni, končajo se sredi povedi, smisel te objave pa je v tem, da so zavese lahko tudi roza barve, če si ženska.
_______________________________

Enkrat za spremembo (30.11.2012)
sem petkov miren večer zamenjal za tistega, bolj konvencionalnega. Namesto, da bi potihem ležal in se ukvarjal z lastnimi mislimi sem sedel pri računalniku in spremljal medije. Itak. Kdo ne bi hotel videti, kaj se dogaja pri temu t.i. revolucionarnem dogajanju v naši državi.
Nekaj uric sem buljil v livestream iz sredine Kongresnega trga in izpred stavbe državnega zbora, gledal strani medijev, ki so bolj ali manj subjektivno poročali s kraja zločina, prebiral twitte tam prisotnih uporabnikov in še in še. Kot marsikoga drugega, me je začel zvijati tisti človeški občutek, ko vidiš anomalije in neumnosti, ki jih kvasijo uradni poročevalci, politični in drugi skrajneži, odgovorni na državni ravni in podobni… “Zakaj ljudje ne protestirajo mirno, zakaj mečejo petarde, zakaj letijo granitne kocke, zakaj ne gredo domov, zakaj je elito bolj sram, da so američani na strani ambasade napisali opozorilo za svoje državljane, kot da so “zafurali državo”…” in še in še ostalih misli mi je frčalo po glavi. Nato pa sem se spomnil v katerem primeru se še da dobiti podobne občutke.
Resničnostni šovi so dejansko zgrajeni po istem principu, da vzbujajo iste občutke, kot smo jih imeli nemi opazovalci pri spremljanju teh novic.
_____________________________
Plan (27.7.2012)
Nekje med lepljenjem osem tisoč devetsto triindvajsete nalepke v temu tednu je končno prišlo do tistega trenutka preboja, ki sem ga čakal že vsaj dve leti. Ob poslušanju debate o evolucijski teoriji [1]ali ste vedeli, da človek ne izhaja iz opic ampak iz morskih polžev? kaj pa, da smo ljudje na Zemljo prišli s pomočjo vesoljcev? dveh sodelavcev z opravljeno osnovno šolo in besednim zakladom sestavljenim večinoma iz kletvic ter nekaj medmetov, me je v trenutku prešel strah ohranitve še zadnjega kančka zdrave pameti. Seveda so se mi misli takoj preusmerile na bližajoče se datume izpitov in potihoma sem začel klepati načrt.
Pa ga imam!
Prvič v življenju imam v mislih nekaj oprijemljivega, dolgoročnega in neizbežnega. Presneto, nisem zahteven, res ne, zato tudi prihodnost
__________________________________
Čauči (22.7.2012)
Ma evo, po tri urnem lepotnem [2]sicer neučinkovito petkovem popoldanskem/večernem spancu pa lahko kakšno rečemo. Kaj se je torej lepega zgodilo v teh nekaj tednih od zadnje reportaže?
Hja, bolj opazne spremembe so minimalne. Recimo, moj rdeči štirikolesnik je dobil nove tablice, na karer
___________________________________
I’m not totaly useless (12.5.2012)
I can always be used as a bad example.
V bistvu priznam, da nimam ničesar pametnega za povedat, ampak bom vseeno nekaj nakracal, da pokažem vitalne znake in podobne bedarije.
Evo, čas mineva in to točno 60 sekund na minuto. Teden se je začel fenomenalno. Zaradi sodelovanja moje nadstandarne fenomenalne ©Sreče s kupčkom trapaste pameti, ki jo še premorem sem naredil trapasto napako in se v glavno mesto odpravil v ponedeljek zjutraj, namesto v nedeljo zvečer, kot to naredim ponavadi. Sicer je ljubljanski tunel po dolžini bolj podoben kakšnemu avtocestnemu podhodu, vendar po polurni vožnji skozenj izgleda veliko, veliko daljši. Jutranja prometna konica okrog 8h je tudi precej bolj zanimiva od popoldanske. Zaspani pogledi zamenjajo jezne bliske iz oči, divjanje skozi oranžne in rdeče luči nadomešča počasno prestavljanje v prvo prestavo ob zelenem semaforju in avtošolsko speljevanje. V vseh pogledih se na mestnih ulicah namesto agresije razlije velikanska umirjenost, kar seveda zaradi dejstva, da sem bil buden že od 2h zjutraj ni prav nič pripomoglo k temu, da sem bil po [3]končno! prihodu do študenta utrujen, kot žurer po prekrokani noči. [4]Ne, nisem žural, le prezgodaj sem šel v posteljo in se zbudil ob 2h..
_________________________________
Čudo prečudno (8.4.2012)
V zadnjem tednu se je zgodilo milijon stvari in bi že skoraj pričakoval, da bom imel nekje toliko idej za pisanje. Pa nič. Nada. Niente. Ništa. Nul. None. Nč, ejga.
Prvo kot prvo sem dobil šiht. En osemurni študentski popoldanski šiht v skladišču. Nič preveč napornega vendar v kombinaciji s predavanji in kako uro dolgi poti do tja vzame precej časa. Malce sem bil šokiran, ko sem iz zimskega drnjohanja planil v pomladanski 100% delovni dan. Celo tako, da sem danes cel dan večinoma buljil v prazen prostor in poskušal priti k sebi. No, sedaj mi je uspelo. Vsaj do  tolikšne mere, da lahko normalno komuniciram. [5]ne rečem, da kdaj komuniciram normalno, vendar je sedaj zadeva na relativno v redu ni………… ah, to ja
___________________________________
Adaptacija (3.3.2012)
Ko te vrže te vrže. Mislim, če se iz lenobnega zimskega poležavanja kar naenkrat vržeš v osemurni delavnik v kombinaciji s faksom in drugimi obveznostmi zna biti to za telo kar velik šok. Približno tolikšen, kot ga občuti riba na prvem [6]in zadnjem poletu v kljunu albatrosa. Čeprav nisem riba, da bi lahko trdil z gotovostjo…
No, nekaj ur spanca reši vse, še posebej, če je teh ur ogromno. Mogoče bi jih bilo celo več, če ne bi sanjal najbolj čudaških sanj v zadnjem desetletju. Mislim, mešanica zadnjega dela  filma Harrya Potterja, treh epizod South Parka in Zgodb iz Narnije. Kot prvo sploh ne vem, kako so te zadeve prišle v mojo glavo, kot drugo pa mi ni jasno od kje tej mokri gmoti [7]if any v moji glavi takšne ideje? In kako lahko po napornem dnevu ležim in buljim v zrak kot galebja rit na narobe obrnjenem galebu? Kakorkoli, do zdajle se mi je  končno uspelo prebuditi do stopnje dokaj normalne komunikacije. Moving on.
Počasi se bom privadil na rutino vstajanja, predavanj, službe in spanja. POČASI. Kljub temu, da je bilo ta teden naporno [8]do kraja sem si med
_________________________________

References

References
1 ali ste vedeli, da človek ne izhaja iz opic ampak iz morskih polžev? kaj pa, da smo ljudje na Zemljo prišli s pomočjo vesoljcev?
2 sicer neučinkovito
3 končno!
4 Ne, nisem žural, le prezgodaj sem šel v posteljo in se zbudil ob 2h..
5 ne rečem, da kdaj komuniciram normalno, vendar je sedaj zadeva na relativno v redu ni………… ah, to ja
6 in zadnjem
7 if any
8 do kraja

8 comments

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja