Uvožen, ponarejen in umeten praznik,

ki je namenjen večinoma izgovoru za vsesplošno pijančevanje. Ker je ena maškarada na leto pač premalo.
No, kakorkoli, zdaj, ko v najboljši družbi [1]sam, z računalnikom v naročju in tremi neprebranimi knjigami ob postelji sedim v tejle sobi, lahko obdelamo nedavne dogodke in povem kaj dogaja v naših koncih in v vaših koncih, vmes pa se delamo norca iz Štajercev. [2]Random izbrano ljudstvo, ker sem Ljubljančane že čisto preveč popljuval. [3]No, ni bilo preveč, je bilo pa veliko. Hehe.
Po tistem, ko nekaj časa z ritjo poliraš stole na fakulteti, ti v trapasto betico počasi prikaplja dejstvo, da je študij nepreklicno kolektivno delo. (Ok, res je, nekaterim, oziroma kar večini, se ta podatek razjasni že takoj na začetku, jaz pa sem počasen, ker sem potreboval več kot dve leti…) Če je študent bolj zadržan in na faksu nima kolegov s katerimi bi skupinsko dremal na predavanjih, zna dokaj hitro zaiti v težave povezane z neinformiranostjo o spremembah urnika, določanju skupin, predstavnikov, domačih nalogah, literaturi, “literaturi,” [4]plonkceglci, stari izpiti, piratizirane drage knjige… govoricah o profesorjih, šalah na račun profesorjev, citatih profesorjev… Klinc, [5]mišljeno, kot slovenski priimek, ne kot kletvica še imena predavateljev ti neverjetno hitro spolzijo iz glave, če kdaj pa kdaj s kolegi ne izmenjaš kakšne sladke na njihov račun. No, če si človek bolj nedružabne narave in še vedno potrebuješ po trideset sekund, da se spomniš imen vseh treh sošolcev, ti zgoraj našteta praznina zna ostati še veliko, veliko časa. Ampak bomo že, če ne gremo pa v vojsko. Baje majo lepe čelade.
In, če smo že pri čeladah… Še kdo pogreša našo hipster rdečelasko? Odkar sem se zapovedal, da ji ne bom več komentiral objav na blogu, jo je ta nenaden padec najine neuresničene strasti očitno dovolj potrl, da je kar prenehala s pisanjem. To je seveda zgodba, ki jo je sestavila moja glava, če pa kdo ve kaj se v resnici dogaja z ubogim dekletom pa le na dan z besedo :mrgreen:
Dobro, še ena študentska. V našem najlepšem socialističnem bloku so skrbni okoljevarstveniki [6]ok, najbrž je bil hišnik, po zahtevi uprave polepili plakate z napisi o pravilnem ločevanju odpadkov, poleg njih pa še obvestilo o nujnosti le-tega, ki bo ob neupoštevanju kaznovano s povečano vsoto na položnici proti koncu meseca. Naj zvenim še tako nazadnjaško, so-last-century, ali pa ignorantsko… je to neverjetno težko izvedljivo. Po štirje ljudje namreč živimo v istem stanovanju, edini prostor za koš za smeti pa je v mali kuhinjici. Kadar prideta na obisk vsaj dva človeka moramo ponavadi koš dati počivat na hodnik… zdaj pa naj bi imeli teh celo več? Ali pa vsaj več vreč za smeti, za katere, neverjetno, prav tako ni prostora. Nekako imam občutek, da bodo ostali v stavbi prišli do popolnoma iste ugotovitve in bomo na koncu meseca pač plačali tisti evro, ali dva več, za odvoz mešanih odpadkov. Eko all the way.
Majhnost stanovanja vpliva še na eno malenkost: mojo željo po osamljenosti. Sicer je lepo vedeti za vsako spremembo črevesnih navad vseh treh sostanovalcev, brez izbire poslušati njihove telefonske pogovore, jamranje o faksu, ženskah in spremljati vsak kašelj, smrkanje, kihanje, ter loputanje z vrati… ampak že po stari navadi potrebujem nek prostor, kjer ni nikogar. Po Murphyu podnevi in zvečer takšnega prostora ni niti v bližini, niti v okolici tistih predelov glavnega mesta.  Vse drugače je ponoči. Še vedno nisem spremenil navade in ob neki pozni uri, tudi ob polnoči, če je potrebno skočim skozi obe hlačnici kavbojk in odpeketam po PSTju, proti Žalam. Tišina in mir poskrbita, da se tudi Ljubljana lahko nekaj trenutkov na dan zdi lepa in vsaj približno sprejemljiva. Aja, pa hoja okrog pokopališča ponoči sploh ni strašna. Če kdo ne verjame ga za primerjavo povabim, da pride do mojega domačega kraja in ob bilokateri nočni uri opravi nekaj kilometrov dolg sprehod, brez svetil in orožja. [7]Tega itak še neandertalci ne bi delal, ampak point je, da je hoditi po obrobju mesta pač.. čisto čarobno.
[youtube]http://www.youtube.com/watch?v=9jK-NcRmVcw[/youtube]
Itak pa sem prišel do dovoljšnje faze poraščenosti obraznih predelov, da se tudi ob srečanju večina ljudi umakne nekam ob rob pločnika, poti ali steze. Če doma pustim še zob, ki ljudem začasno brani pogled na škrbino na zgornji čeljusti, pa se mi ob rahlem psihopatskem pogledu in nasmešku preizkušeno umikajo tudi najbolj trdovratni čapci, ki drugače rijejo po pločnikih naravnost, kot divji prašiči. Kaj bi si človek sploh lahko želel lepšega.
Aja, naš dragi Nacho. Španec, ki je po Erasmus izmenjavi prisiljen živeti z nami. Ubožec je prvi trenutek, ko so temperature padle pod 20 stopinj po Celzijevi skali pričel spraševati, če se bo ozračje še kaj bolj shladilo. Seveda nam je šlo kar težko od ust, da je bilo kakšne dve leti nazaj še kakšnih petdeset stopinj hladneje…kakorkoli, nobeno presenečenje ni, da je ubožec v zadnjem tednu zbolel, kot se za nekoga vajenega vročine spodobi. Brez problema bi mu svetoval, da se prehlada reši na enak način, kot sem se ga jaz, se pravi tako, da sem pojedel en domač čili, vzgojen s strani preljubega nmohorica, [8]res, odkar sem tik po bolezni pojedel eno tisto zverinico, ki mi je skorajda pognala ogenj skozi ušesa, nisem več niti posmrknil ampak se bojim, da imajo slovenski bacili pač takšen vpliv na Špance in ne bo pomagalo nobeno razkuževanje.
Kaj še?
Seveda bi lahko na temu mestu nakladal o marsičemu in sem to tudi planiral, ampak mi nekako zmanjkuje veselja do pisanja. Več drugič, ko bom sposoben dejansko napisati karkoli zanimivega.

References

References
1 sam, z računalnikom v naročju in tremi neprebranimi knjigami ob postelji
2 Random izbrano ljudstvo, ker sem Ljubljančane že čisto preveč popljuval.
3 No, ni bilo preveč, je bilo pa veliko. Hehe.
4 plonkceglci, stari izpiti, piratizirane drage knjige…
5 mišljeno, kot slovenski priimek, ne kot kletvica
6 ok, najbrž je bil hišnik, po zahtevi uprave
7 Tega itak še neandertalci ne bi delal, ampak point je, da je hoditi po obrobju mesta pač.. čisto čarobno.
8 res, odkar sem tik po bolezni pojedel eno tisto zverinico, ki mi je skorajda pognala ogenj skozi ušesa, nisem več niti posmrknil

15 comments

  1. Dobrodošel v svet tistih, ki jim odnos s samim sabo pomeni več kot odnos z drugimi (vsaj tistimi neznanimi) osebami. :mrgreen:
    Je pa zanimivo, ravno zadnjič sem se po hrupni in nekoliko razvratni noči, netipični zame, zavedla tiste primarne tišine, ki zavlada ob dveh zjutraj. Ko še luči svetijo manj intenzivno in ko mravljišče miruje, slišati pa je le odmev lastnih korakov. Takrat se glava kljub določeni stopnji omamljenosti sprazni in misli postanejo srebrne.
    Kot požirek hladne vode v najhujši žeji..

  2. @nalivka Ta kontrast, ki ga mora človek na vsake toliko doživeti, da vidi kaj je tisto, kar je potrebno ceniti, je včasih čisto pretežak. Primerjava s požirkom hladne vode pa je ena izmed najboljših, kar sem jih do sedaj slišal. 🙂

    @miran Auč, made me think :mrgreen:

  3. Aja, še @Svoboda: Vabljena, da se kdaj pridružiš, če te zanima kako je. Sem prepričan, da te zanima :mrgreen: Pa zakaj bi hotel biti čarovnica, če sem že “kosmat psihopat”? :mrgreen:

  4. Žale so kul podnevi, ponoči pa hja (razen lepo osvetljenih plečnikovih stebrov), rather not.

    Ja, kam je šla rdečelaska se sprašujem tudi jaz … s tem da jaz pogrešam še črnolasko z malimi tegobami vred.

  5. Če rabiš mal arcnij, sedaj sušim trenutno trinidadske škorpjone, tko da če češ umorit španca mislim umorti, če ga češ pač ozdravit lahko prispevam malo sušenega domačega 😀

  6. @maia Saj govorim o okolici Žal, če bi lazil konkretno med grobovi bi bil res čudak :mrgreen: Očitno je obdobje tako, da imajo deklete bolj malo časa za internet. To najbrž pomeni nekaj dobrega za vsaj dva fanta tam nekje zunaj :mrgreen:

    @Sakir Potrebujete nasvet za karkoli ilegalnega? Kontaktirajte našega Sakirja :mrgreen:

    @nmohoric Evo, take rabmo! Pridem iskat. Misliš, da bi mu lahko kakšnega škorpijončka zamešal v cedevito (ki se jo je ravno zadnjič s težavo naučil zmešati) in počakal, da zadeva..opravi svoje? 😈

  7. Sprehod ponoči se niti ne sliši slabo, pravzaprav super. Tud jaz bi na mojem koncu PSTja to kdaj storila, a vseeno ne sama. Mogoče prav zaradi potencialnih bradatih mož … 😉
    In razumem situacijo v stanovanju, študent ni kaj dosti boljši. 🙂

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.