Tok misli #15

Še kadar so ti vse stvari popolnoma jasne, kadar veš kam pelje vsak tvoj gib, premik, korak in še celo kadar v bistvu ne pogrešaš ničesar v življenju… iščeš. Vsak dan povprečnega človeka poteka v iskanju najboljšega načina za doseganje lagodnosti, boljšega razumevanja vsega, po vrhu vsega pa nečesa popolnoma neotipljivega. Stalno je tam, visi nad vsako glavo, kot Damokljejev meč, brez da bi obstajal kdorkoli, ki bi uspel priti do te reči. Možno je, da je ta nevidni cilj samo nagon po preživetju, neka pradavna in podzavestna logika, ki žene človeka k dihanju in poganjanju krvi po žilah. Morda je to upanje na boljši dan, ki naj bi sledil črni preteklosti; mogoče je tam pravljica iz otroštva, ki je ostala kot idealizirana slika življenja, zdaj pa med životarjenjem čakamo, da se nam vse, kar vidimo pred očmi, obarva na rožnato, svetlo zeleno in nebesno modro.
http://4.bp.blogspot.com/_u8H1VuXpFmY/THdSZpb691I/AAAAAAAABxg/MftxnAcIdIk/s1600/Beautiul+Dream+World+Wallpapers.jpg
Svet je popolnoma tehničen. Od najmanjšega atoma, ki tvori kemijsko enačbo, pa do inženirskih podvigov, ki držijo pol kilometra visoke stolpnice v vertikalnem položaju, se vse sklada, vse deluje po edinem možnem sistemu, ki nima in ne more imeti napak. Potem pa pride človek, ki ima na vizualnih preceptorjih neka svoja očala. Močni filtri mu onemogočajo tisti primarni pogled na preprostost delovanja sveta, miselni tokovi mu preprečujejo, da bi tekel s čredo, se prepustil toku in preprosto ignorira sam sistem, v centru katerega plavamo.
Je sledenje razumu res prednost? Se izogibanje poslušanju nagona, kateremu sledi vsako živo bitje na Zemlji res splača? Med iskanjem vzorcev človeštva sem neštetokrat naletel na njihove sledi, male slutnje, ki nakazujejo na živalskost, skrito nekje v ozadju obnašanja posameznika. Mali bonbončki tako pogostega namišljenega boja za preživetje, ki se kažejo kot vzroki za določena nepremišljenega dejanja, nepremišljenih ljudi. Odkrivanje takšnih malenkosti olajša razumevanje sveta, takšnega kot je, kljub omejitvam lastne glave.
In ravno v temu je smisel, kaj ne? Ugotoviti kako se živi in preživi? Kot sem rekel, iskanje vzorcev se je že premnogokrat izkazalo kot popolnoma nemogoče. Kako naj bi sploh postavil takšno množico spremenljivk v neko enačbo, v nek raziskovalni laboratorij, kjer bi preprosto izračunal, kakšen je rezultat neke naključne situacije. Pa vendar kvantiteta možnih vplivov okolja sploh ni tista, ki bi preprečevala poenostavitev sveta, ampak ima vmes prste še neka druga spremenljivka. Ta je dovolj pomembna, da jo veliki umi postavljajo kot element četrte dimenzije, pri daljšem razmišljanju o njej pa dobimo vtis, da jo lahko človeško bitje dojema le en bežen košček, kot da bi z mislimi le podrsal po površju nežnega balona, ki skriva popolnoma nedoumljivo vsebino, ki ne najbrž sploh ne bi znali poimenovati. Seveda govorim o času.
http://static4.depositphotos.com/1001877/508/i/450/dep_5082697-Vintage-watch-mechanism.jpg
Čas je tisti, ki v celotnem mehanizmu sveta onemogoča ponavljanje, vzorce in preprečuje, da bi človek, kot bitje razumel vse, kar se okrog njega dogaja. Velikansko kolesje zobnikov, povezanih na tisoče različnih načinov počne stalno isto stvar: vrti se. Ampak je zaradi lastne kompleksnosti iz trenutka v trenutek drugačno, različno. Situacija, ki človeka spominja na nekaj iz preteklosti se lahko že naslednji tren očesa obrne v popolnoma nepričakovano smer. Asociacije, izkušnje in spomini so nam sicer lahko v pomoč, kot majhen kažipot, ampak ni nikoli rečeno, da bo pot, ki jo bomo izbrali prava. Tudi, če je preizkušena in utrjena.
Človek, ki je tako prilagodljiv, tako agilen ima ves čas pred seboj tako velike stvari, ki se potem dogajajo  v ozadju, ampak se zaradi nezmožnosti njihovega nedoumevanja odloči, da jih bo ignoriral. Pa je že bolje tako.
Ignorance is a bliss.

14 comments

  1. @nmohoric Ti ne bi preživel v moji glavi, kjer se stalno dogajajo takele traparije :mrgreen:

    @Sakir Sej ne vem kko ti uspe, ampak vse prevečkrat izvlečeš pravo bistvo iz takihle blodenj. I like you, i kill you last :mrgreen:

  2. Izkušnje in sposobnost prepoznavanja psihopatskih blodenj na podlagi teh. 😀

    If I don’t do it first… :mrgreen:
    I kill people for money. You my friend, I kill you for free. 😉

  3. Vedno obstaja več realnosti, ko je govora o človeku. Vedno obstaja tisti pragmatični vidik življenja, v katerem ni nič dvoumnega; tista sfera, v kateri so stvari dorečene, nespremenljive, delujejo po enih in istih zakonih. A vedno obstaja tudi tista druga (ali več njih), ki hkrati sama deluje po teh zakonih, le po njihovi kompleksnejši verziji, tako da so predvidevanja in izračuni popolnoma odveč. In človek se v eni počuti izgubljenega, šibkega, majhnega, v drugi pa so občutki podobni, le v drugačnem kontekstu.
    Tista primarna želja po spraševanju pa je vedno prisotna, nas dela ljudi, nas dela boljše od … ostalih? Vsaj tistih, katerih želja se je že zdavnaj izgubila med vsemi vnaprej zgeneriranimi cilji, ki jih ponuja okolica.
    In tudi razum je mogoč v kombinaciji z zavedanjem lastne živalskosti – in, ko je govora o človeku in o svetu, kot ga vidi sam, tudi čista “objektivnost” ni vedno odgovor. Zavedati se lastnih instinktov, nagonov, želja tako razumnega postavi še višje od tistih, za katere razum sploh ne vsebuje vseh elementov, ki sestavljajo psiho tega neverjetnega bitja, imenovanega človek.
    Zato se ne boj časa, kajti tvoja vprašanja in tvoje misli bodo vedno boljše od tistih, ki jim je ukazano, v katero smer se nagibati. Ignorance is a bliss? I don’t think so. Vsaj zate ne, in zame, in za vse tiste, ki smo taki. Ki ignorance preprosto nismo sposobni.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja