Captian's log…

Friday, 18. 10. 2012. Still no intelligent life…
http://chronicdistraction.com/wp-content/uploads/2011/05/captains-log.jpg
Kopica barv, misli, zvokov in čutnih dražljajev. Tam sem. Kje sem? Nekje. Mešanica nepovezanih idej, ki so povezane in logične samo, dokler si v njih, od zunaj pa izgledajo zamazane kot nedeljska juha v ponedeljek. Budilka na telefonu  zazvoni. V bistvu sploh ne zazvoni, ampak ji uspe samo enkrat zavibrirati, jaz pa oči odprem šele v trenutku, ko prsti s svetlobno hitrostjo zgrabijo to mučilno orodje in avtomatsko pritisnejo na gumb. “Ustan, zobarja maš…čez pou ure morš štartat človk…” mi zapoje tisti mali nadležni glasek, ki sem ga poleg budilke nastavil v glavo preden sem zasmrčal. “Ustani, ker boš drugače zamud…blaarrhhggg…” v trenutku ga poplavi mlakuža zgoraj omenjenih toplih in zmedenih misli v katere se spet potopim.
Z malim škratkom sva pod vodo, med pisanimi algami, med bitji najbolj zanimivih oblik in odtenkov. Tekočina okrog spreminja svetlobo od najbolj temno rdečih do svetlih rumenih, zelenih in ostalih štirih barv, ki jih moji možgani še znajo poimenovati.  Malo dolgobrado bitje zadržuje dih in lebdi nekje v ozadju, medtem ko jaz veselo plavam po kolobociji, ustvarjeni s pomočjo moje zblojene domišljije. Čez čas ga vidim, kako pogleda na roko, kjer naj bi bila [1]očitno vodoodporna ura, nato pa s prstom pomigne navzgor in mi pokima. Odkimam. Prikima. Močneje odkimam, ampak preden se zavem me že drži za roko in me vleče proti površju.
Spet tisti nadležni zvok budilke, ki tokrat odigra melodijo vsaj do polovice, preden mi uspe dotipati tisti gumb. Ponovno čutim velikansko privlačno silo tople mlakuže, ki me vleče v svoje globine. Prepuščam se ji, meglena senca mi zagrinja oči, nenadoma pa spet nekdo na notranji strani ušesa zavpije:”Zamujaš!” Ko se zavem v meglenem jutru vlečem nase hlače in majico in najbrž poizkusim oditi navzdol po stopnicah. V kuhinji slišim pogovor predragih staršev in si v mislih rečem “pffffmffggfff,” ki v prevodu najbrž pomeni “Oh ja, glede na to, da nisem ravno jutranji človek in v prvi uri, ali dveh po ustajanju nisem sposoben nikakršne normalne komunikacije močno upam, da bosta danes enkrat za spremembo obzirna in me bosta pustila pri miru.” Preventivno se potopim v tisti mračni jutranji svet v svoji glavi in ne pustim zunanjim dražljajem vstopa v notranjost.
V kratkem sedim sveže nahranjen in nesveže zaspan v avtu, prijetno in prav nič jesensko sonce mi ovira pogled. Rutinska vzvratna vožnja se skorajda preobrne v veliko tragiko, ko ves zaspan za las zgrešim parkiran en dan star avto enega od sorodnikov. “heh,” se nasmejem skorajšnji ironiji in neverjetni sreči. Dolgočasna cesta, ki sem jo v življenju neštevno mnogokrat prevozil že skoraj z vsemi možnimi prevoznimi sredstvi se spremeni v še dolgočasnejšo ko zaplužim v oblak. Vidno polje manjše od tistega v kakem idrijskem rovu, ljudje na poti v službo za volani in moja zaspana pamet. Kombinacija, vredna naloga za odstrel.
Pet minut pred uro sedim v čakalnici, zobar pa sploh še ni pričel z delom. Če ne bi bil vajen takih [2]in veliko, veliko hujših reči iz faksa bi mogoče celo grdo gledal, ko človek ves nasmejan počasi pristopcilja okrog vogala pet minut po uradnem začetku dela ordinacije, kar pomeni, da potrebuje še nekaj časa za priprave. Ok, kmalu stojim ob tistem ležečem stolu in razmišljam, če bi se usedel, ali ne. “Kar usedi se,” reče model, brez bele halje. Jemanje odtisa je ena izmed najmanj nadležnih stvari, ki jih lahko zobarica, ali zobar počneta na zobeh. No, razen, če ti možakar po tistem, ko imaš usta polna fluorescentno rumenega plastelina [3]ja, vem da ni plastelin. Jao, brzdite konje, pikolovci. pove, da to maso delajo iz alg. Bljah. Tudi umeten vonj po vaniliji ni ravno v pomoč.
Btw, zakaj pri vseh, ampak res vseh zobarjih tisti “splakni, spljuni” zveni tako smešno. Res, da jih večinoma rečejo s trdimi Ł-ji, ampak ne more biti to to? Včasih imam občutek, da na stomatološki posvetijo poseben semester izgovarjanju besed, kot so “karies,” [4]z zategnjenim ‘AAAA’ in popolnoma neslišnim ‘j’ “šestka łevo zgoraj,” [5]ki se v bistvu sliši kot šeTStka s širokim E-jem “zafłikałi,” [6]naglas na prvem A-ju “stol,” [7]široki O in brez preglasa na L-ju. ter mnogih drugih, ki se človeku kar zapičijo v uho.
Sem že vse zrihtao v łaboratoriju, ob dvanajstih bo zob fertik, tko da pridi ob poła dvanajst sem.”
Po vožnji do domače postelje [8]did you know, če zapelješ iz megle na sonce je občutek veliko manj depresiven, kot obratno malce pobrskam po internetu, ko pa se naslednjič zavem me iz spanja vrže telefon. Pogledam uro, ki kaže 11.28. Sranje. Na hitrico in že drugič v istem dnevu zaspan vlečem nase obleke in se pakiram v avto, pokličem pa tudi zobarja, da mu povem za zamudo. Ista cesta, ista zgodba, le megla se je tačas preselila iz doline v mojo glavo.
Grejem stol v čakalnici in poskušam ignorirati začudene poglede ljudi. Kaj prvič vidite nekoga, ki se ni obril že en teden, al kaj? No, lažem, tam je samo en starejši možakar, ki ga kratko malo ne briga za okolico. Malce grdo me pogleda šele, ko me zobar pokliče k sebi mimo vrste. Heh. Potem pa spet stojim zraven zobarskega stola, le da ga tokrat ne vidim, ker sem čisto prehitro vstal in mi je šla kri iz glave. Profesionalno in izkušeno obstanem na mestu [9]da česa ne polomim, ali razbijem in se naredim, da hočem utišat telefon. Ko se mi na oči spet vrne slika se miroljubno usedem in počakam, da mi strokovnjak montira zob in pove navodila za uporabo.
Evo, spet mirno sedim doma in žvečim kosilo, nato pa se na vrat na nos vržem v kombinezon in se čisto po kmečko zavihtim na star traktor. Že od nekdaj sem cepec, ko pa pride do cepljenja drv, mi moja cepcevštvost sploh ne pomaga več…. kljub temu mi je uspelo nekaj narediti zunaj, na tako prekrasen dan. Kmalu prične od vsega sklanjanja po glavi glodati lepa zasnova za migreno, zato se raje spravim nazaj v sobo, stran od oktobrskega sonca, čudne barve. Ko že mislim, da bo dan prešel v večer brez večjih posebnosti pa izvem, da mora nekdo po eno izmed mlajših predstavnic sorodstva. In to v Ljubljano.
http://blog.caranddriver.com/wp-content/uploads/2010/02/Toyota-Recall-Scandal-Media-Circus-and-Stupid-Drivers.jpg
Del poti, ki pelje od tukaj proti glavnemu mestu sem danes prevozil že dvakrat, drugi del pa je vedno zanimiv. Zakaj? Ker se na njemu da videti čudesa. Ampak ne v stilu naravnih in drugih znamenitosti, temveč  je cela psihološka znanost lahko že obnašanje voznikov.
“Cesta smrti” pelje med Kočevjem in Ljubljano in je ena izmed bolj nevarnih v državi, ker konstrukcijsko omogoča relativno velike hitrosti glede na njeno obremenjenost in kvaliteto vozišča. Pa vendar po mojem mnenju kočevski divjaki večinoma niso glavni povod za obilico nesreč na tej relaciji, ampak gre zaslugo pripisati vikendašem in nedeljskim šoferjem, ki običajno niso sposobni dovolj dobro obvladovati vozila, ali se ne znajo obnašati v prometu. Posebej to slednje se vidi v zadnjem času, ko je na tej cesti očitno pravi trend [10]res, skorajda ni vožnje, da ne bi naletel na kaj podobnega, ne glede na uro in dan – včeraj zvečer in danes popoldan, recimo postala vožnja tovornih prikolic z veliko prešibkimi avtomobili. Potem pa tak veseli Ljubljančan mirno drajsa svojih 60 kilometrov na uro in vleče za seboj zavidljivo dolgo kolono avtomobilov, med katerimi je veliko takih, ki so pripravljeni tvegati kakšno prehitevanje v škarje, da bi se znebili agonije žvižgača v vodilnem avtomobilu. Drugi primer problema neustreznih šoferjev pa je lahko tudi današnji dirkač, ki je v temi celo pot kot prvi v koloni vozil s kratkimi lučmi. Bra-vo.
Kakorkoli, hujše od šimpanzov za volani na periferiji, so opice v gokardih, kakor ljubkovalno kličem ljubljanske voznike in ostale soudeležence v prometu. Tako sem doživel vožnjo za blondinko v Hyundai-u, ki je čez celotno Dolenjsko cesto cikcakala od črte do črte in še malo čez, ter iz sekunde v sekundo spreminjala hitrost vožnje, policaja, ki je parkiral na pločniku, kolesarski, zraven pa še malo štrlel na cesto, kokoš, katera je na prehodu za pešce hotela s kolesom po polžje, ampak agresivno izsiliti prednost [11]kletvici, ki sta prileteli za mano, ko sem ji samo odkimal in brez zaviranja odpeljal dalje, sem raje preslišal in modela, ki je v Porsheju sredi Celovške zaprl celotno križišče, ker je hotel polkrožno obrniti, pa mu obračalni krog avtomobila tega ni dovolil. Kot bi rekli v Žabariji:”Svašta, res.”
No, zdaj pa sem tukaj in pišem blog. In je minil dan.
Izključno dnevniški zapis. Ma kdo karkoli proti? Lahko se pritožite spodaj naštetim osebam:
http://www.126.com.au/images/upload/cow.jpg

References

References
1 očitno vodoodporna
2 in veliko, veliko hujših
3 ja, vem da ni plastelin. Jao, brzdite konje, pikolovci.
4 z zategnjenim ‘AAAA’ in popolnoma neslišnim ‘j’
5 ki se v bistvu sliši kot šeTStka s širokim E-jem
6 naglas na prvem A-ju
7 široki O in brez preglasa na L-ju.
8 did you know, če zapelješ iz megle na sonce je občutek veliko manj depresiven, kot obratno
9 da česa ne polomim, ali razbijem
10 res, skorajda ni vožnje, da ne bi naletel na kaj podobnega, ne glede na uro in dan – včeraj zvečer in danes popoldan, recimo
11 kletvici, ki sta prileteli za mano, ko sem ji samo odkimal in brez zaviranja odpeljal dalje, sem raje preslišal

8 comments

  1. Dude, kolkrat te bom mogu še prost za cifro tvojga dilerja? Posebi glede na prva dva odstavka. :mrgreen:

    Se mi zdi, da je zadne čase stanje na cestah še posebi katastrofalno… povsod, s tem da srečujem nedelske voznike od ponedeljka do ponedeljka.

  2. Meni se je tudi včeraj pripetilom da bi skoraj znorel.. Taksisti in drugi majmuni, ki ne znajo vozit, so bili skoraj da krivi da sem 2x ne po moji krivdi razbil minigolfa.. Razmišljam, da bi šel opravit licenco za rally voznika, moj reakcijski čas je več kot samo vrhunski.
    Drugače pa če je mel poršeja… je bil samo idijot.. če želi polkrožno obrnit maš za ta avto namenjen posebni zadnji pogon in težko nogo 😀
    In ja zob nov? nice, sicer sem bil že navajen na da si brez.. ker tako zgledava bolj strašna ko po centru iščeva frke…

  3. Ej sej šaltaš čist ko da si v rally avtu 😆 Drugače pa je opis obračanja s poršejem res kar pravi, ampak vprašanje koliko škode bi model naredil v takem poizkusu :mrgreen:

    Sej je snemljiv zob, ga lahk dam ven ko bova komolčila naključne mimoidoče 😆

  4. Naslednji komentar sem poskušala strniti v kako smiselno celoto, pa mi ni uspelo, so here it goes:
    Zelena plastelinasta snov … dammit, tebi se očitno
    skoraj istočasno kot meni dogajajo podobne stvari x)
    Cesto med Kočevjem in Ljubljano sem tudi že enkrat imela priložnost prevoziti, samo da nisem izvajala kakih rally potez. Čeprav sem vozila avto s konjsko prikolico. Samo da nisem bila tista, ki bi se vsi nad njo zgražali zaradi ljubljanske, ampak zaradi kranjske registracije. :mrgreen: Očitno pa se prebivalci nekoliko bolj odročnih krajev s cestami, ki zahtevajo nekoliko več voznih spretnosti kot ljubljanske, vsi zgražamo nad podobnimi stvarmi. Čeprav razvijam teorijo, da je v Ljubljani zaradi večjega števila ljudi posledično moč videti tudi večje število slabih voznikov.

  5. Ah, @nalivka, ne vem kdaj bo prišlo do bloga, v katerem ne bova našla ničesar skupnega 😉
    S konjsko prikolico po tisti cesti? Pa menda nisi šla preverit kakšno je stanje na Ugarju?

    Sicer so take teorije popolnoma nepomembne, ampak je z njimi zabavno zabijati prosti čas.. torej: najbrž dejansko ni kriva samo velika koncentracija tepcev na kvadratni kilometer, ampak ljudje iz mest res ne znajo voziti po periferiji. Ampak to je logično, ker imajo pač manj izkušenj. Če gledaš življenje povprečnega Ljubljančana se od prve ure v avtošoli (pardon, “šoli vožnje,” po novem) vozi izključno po mestu in obvoznici, sem in tja pa nekajkrat na leto odkvaka k sorodnikom na rojstni dan, na trgatev, ali pa samo na vikend izlet nekam v neznano. Ubožec se res nima kje naučiti voziti vsaj približno enako dobro, kot tisti, ki to počnejo večkrat na teden, na več različnih cestah…Valjda se mu skoraj strga… ampak sploh ni panike, ker imamo zdaj vsaj nekoga, iz kogar se lahko delamo norca :mrgreen:

  6. @NuckinFuts: Ah, ne, v bistvu sem del poti nazaj prevozila s prazno prikolico (nekam globoko v divjino Bele krajine smo peljali neke predstavnike neke izrazito zoprne živalske vrste), pa še to brez dejanskega izpita, in še to zgolj zato, ker je bil roditelj prepričan, da se morem naučit vozit večjo prikolico. Dejansko pa z vožnjo naravnost brez prehitevanja, obračanja in podobnih akrobacij nekako nisem preveč odnesla od tistih nekaj minut x)

Dodaj odgovor za Martina Prekliči odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.