Votlinsko

Tako sedi vsak človek v svoji votlini. Nekateri imajo majhne votlinice, drugi velike, nekateri zanemarjene, spet tretji svojih niso videli že več let, ker se vedno tiščijo svoj jaz k drugim… In tam je moja. Prirejena zame, ne preveč pospravljena, ne preveč udobna, ampak daje občutek domačnosti, kakršnega se ne najde nikjer drugje. Vhod v njo je zadelan, majhna špranjica prinaša svetlobo od zunaj, ki pa je kvečjemu v nadlego.
http://originalhotels.org/wp-content/uploads/2010/03/kokopin_t5eoc_11446.jpg
Skozi špranjico gledam v svet. Velika je dovolj, da se od znotraj navzven kaže nasmešek, skrije se notranjost in skrije se vse, kar je treba skriti. Radost in sreča se odbijata od sten, vse je na svojem mestu, vetrič, ki pihlja skozi lino je popolnoma dovolj za vtis zunanjega sveta. Kadar se ozračje preveč poslabša je malce večji piš vse, kar se prebije v notranjost, kadar zunaj bije bitko horda tepcev sploh ne dobijo vtisa, da je še nekdo v bližini… Potem pa sredi najbolj mirnega dneva pride nekdo, ki s prvo brco podre tisto težko zgrajeno steno, ki brani pred svetom, takim kot je.
Nemirna svetloba zalije notranjost, nebogljeni prebivalec votline se poskuša skriti v najbolj oddaljen kot, ampak ga roke počasi in vztrajno odvlečejo ven. Potem tava, gleda, se uči, poskuša biti enak drugim, kuka v njihove votline in odkimuje z glavo. Občutek ogroženosti brez varnih sten okrog sebe je enostavno prevelik, vsaka malenkost, ki nežno udari po njem, pusti globoko rano… Njegova koža postaja utrjena, njegov duh pa vedno šibkejši. Med tavanjem enkrat bolj ponesreči zaide v znane konce, do razgleda, ki se ga spomni iz daljnih spominov, iz sanj, ki ga popeljejo v trenutke veselja in dobrega počutja. In, ko zagleda tisto domačno votlino, še vedno čakajočo na njegovo vrnitev se v trenutku otepe grabežljivih rok, od sebe potisne vse, kar ga je držalo in ga poskuša zadržati zunaj. Iz ostankov pregrade prične zidati trden in neprebojen zid. Tokrat ne bo padel pod majhno težo.
V votlino spet sije svetloba skozi špranjico. Ta je manjša kot prej, da bo zid trdnejši in da se slučajno skoznjo ne prelije kakšen del zunanje favne, ki bi zbudil spomine na vse trenutke neusmiljenega udrihanja sveta. Potem pa mimo linice pride tista oseba. Prebivalca v notranjosti pripravi, da se skloni bližje izvoru svetlobe in se mu prijazno nasmehne. Malce mu pomaha, pohvali njegovo votlino in mu notri poda košček sebe, nato pa miroljubno odide. Tako prihaja in odhaja vsak dan, ter pušča za seboj prebivalcu tako ljube delčke… sčasoma se jih nabere že zajeten kup, na posebnem mestu v votlini.
Pridobljenega zaupanja ne izkorišča, pa vendar nekega dne odškrtne delček zidu pri lini in ga vrže stran. Notranjost se ne spremeni, ravno pravšnje svetlobe vajene oči pa še vedno malce zamežikajo, preden se privadijo na novotarijo. Ob vsakem prihodu tako zmanjka delček stene, oseba zunaj pa ima čedalje večji nasmešek, ki se zrcali na obrazu osebe v votlini. Ko je lina končno dovolj velika, da se lahko splazi notri pride, se stisne na tisti najudobnejši stol, nato pa pomaga zgraditi… okno. Nič drugega.
Razgled iz votline je lepši. Vidi se na kilometre daleč, lepote pokrajine, s katero ni potrebna interakcija, vdirajo v prekrasno notranjost, občutek varnosti je pri na režo odprtem oknu enak kot prej, veter pihlja preko na kavču objetega para. Ne ves čas. Ne. Vsak ima svojo votlino v katero se zapre, ko je najbolj hudo, ko se svet pomakne na njune rame in ju poskuša zbezati na plano, ko jima je zrak pretežek za dihanje. In vse je lažje.
Vir slike: http://originalhotels.org/wp-content/uploads/2010/03/kokopin_t5eoc_11446.jpg

12 comments

  1. Živijo,
    Sem član Kracalnikove ekipe. Vabimo te, da se v popolnoma moški družbi udeležiš moškega večera. Šalo na stran. Nisem vajen tako globokih globokih zapisov s tvoje strani. Ne vem mogoče bom malo mimo usekal, ampak tole me spominja na eno izmed del Kafke.

  2. Ooo, zveni kot ena pravljica za lahko noč in to v večih delih. Pa še simbolika je kar precej globoka, moram rečt :mrgreen:
    Mislim, da bi g. Pravljičar lahko naredil uro pravljic, jaz bi bila sigurno vedno v prvi vrsti. 😉

  3. No sam da ga bomo mel 🙂 To ni bla žaltev to je biu kompliment. Sam upejmo da nisi tko kot kafka in ne skrivaš v kakšnem sefu v svoji sobi kakšne nečedne moralno sporne slike in posnetke.

  4. Te tvoje metafore pa znajo biti pravi raj za literarnega navdušenca. Še bolje, če iz njih sije tisti še kako znani občutek optimizma, ki kljub vsemu ne plava preveč v oblakih. Sedi, pet. (Madona, še malo, pa se bo nabralo za kakšno knjižico. I’d buy it :mrgreen:)

    Drugače pa je zavedanje, da imaš lastno votlino, nekaj najboljšega na svetu. Ker ti težkim situacijam navkljub da vedeti, da se imaš kam skriti. Da obstaja nek kraj neizpostavljenosti, ki bo tvoj in vedno samo tvoj. Če ti pride nekdo dovolj blizu, da ti votlino polepša, brez neke vsiljvosti in z razumevanjem prostora, ki ga lahko obržiš le zase, pa še toliko bolje (:

    Se pa ne morem pod nobenim pogojem strinjati z nmohoricem x) Pri Kafki ni optimizma, je zgolj večna in edina pot k dokončnemu propadu tako literarnega subjekta kot tudi sveta, v katerega je postavljen (in skoznjo seveda za literaturo skoraj obvezno slikanje tistih človeškemu svetu neodpustljivih napak). Tu pa so besede vedno bolj prepojene z optimizmom. Mogoče še celo z upanjem na happy end, ki ga Kafka izgubi, še preden se loti pisanja.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.