Ko posadiš drevo…

Vsakemu homo sapiensu se enkrat v času dihanja spodmakne korak.
Večinoma se to dogaja na lepih in ravnih poteh, kjer samo pijano zakolovratiš, nato pa se ali ujameš, ali pa podrsaš z nosom po tleh in za nagrado dobiš prijetno dozo smeha prisotnih. Vedno pa ni tako lepo. Ne. Včasih se zgodi, da se plaziš po stezicah, opazuješ razgled, brezna, prepade, nato pa ti na robu enega izmed njih klecne štorasta noga, kar rezultira v prijetnem drsenju po grušču v temo. Drsiš, mlatiš po zraku, da bi s prsti ujel kakršenkoli oprimek, ampak teh ni, gledaš v temo pod sabo, čakaš in želiš si konec.
Potem pa od nekje zbereš zadnje delce moči, zakoplješ pete in dlani v tla, stisneš zobe in ignoriraš modrice na okončinah, skupaj z ostalimi bojnimi ranami, toliko časa, da padanje preneha. Začneš lesti nazaj navzgor, stran od teme, stran od bridkega konca, stran od lastnega bita, ki je po začetnem strahu prvi obupal in se vdal v usodo.
Najdeš tisto tiho, mirno točko. Osamljena leži na prisojni strani, bližnji potoček ji neprenehoma poje svojo klokotajočo pesem, oddaljena od vsega mirno čaka nate, kot oaza pribežnika v puščavi. Z novo energijo kar z rokami pričneš kopati, zemlja leti na kup… ko prideš do skale je kup še vedno majhen. Brez razmisleka, zaslepljen od lepote kraja, vzameš sadiko mogočnega drevesa, jo postaviš v plitvo luknjo in z nogo poteptaš tiste nekaj mehke prsti. In drevo raste.
Vetrič tiho veje skozi njegovo krošnjo, sonce mu nežno mane liste, kot bi ga ljubkovalo, korenine se dokopljejo do roba potočka. In drevo raste. Postaja mogočno, visoko, veje so na višini, kjer jim nihče ne more do živega, mimoidoči ga opazujejo od daleč, čudijo se njegovi enormnosti. Pod viharjem se upogne, med neurjem mirno stoji in čaka, da bo minilo. Nič mu ne more suša, ne vročina. Krošnja postaja težka, poganjki terjajo vedno več hrane, vedno več skrbi, ampak se drevo ne da. Drevo raste.
Nekega dne se mu približa veter. Upre se v njegovo zelenje, upogne veje. Škripanje lesa se sliši na kilometre daleč. Drevo stoji, čaka, da veter mine, da bo spet raslo naprej, v višave, v kraj, kjer se vrtinčijo ptice in se podijo oblaki. Zemlja okrog drevesa se v trenutku vda. En mravljični dih se veje vzpenjajo v nebo, naslednji izdih tih trušč preglasi zvok tekoče vode. Plitva zemlja je držala korenine, držala je deblo, ko pa so veje v svoji moči presegle tisto pravo težo, je popustila. Dajala je podporo, svoj temelj, vendar daleč pod mejo zahtevanega.
http://i108.photobucket.com/albums/n40/mannyromano/FallenTree.jpg
Zdaj drevo leži. S koreninicami se prijemlje, da ne zdrkne v prepad pod seboj. Vejice rastejo počasneje, zmanjkuje jim podpore, vsaka malce lačna žival pride grizljat drobne poganjke, deblo ostaja, vendar kaže v napačno smer. Moralo bi obračati svoj pogled navzgor, k orljemu letu, k svetlobi, zdaj pa s vso težo pritiska na svet pod seboj. Čaka svoje poslanstvo.

9 comments

  1. Ne zgodi se velikokrat, da preberem sestavek, ob katerem mi gredo mravljinci po hrbtu. Še enkrat se bom ponovila kot uničena plošča, na kateri preskakuje igla in še enkrat povedala, kako zelo se lahko jaz (pa dvomim, da sem sama, najbrž nas je kar veliko) najdem v tvojih zapisih. Sploh pa v teh, ki plavajo izven čiste konkretnosti, v sferi vsega tako človeškega in vsega življenjskega.

    Tudi drevo kdaj pade. In tudi človeku se kdaj zlomi korak in ga pusti viseti na točki, ko se okrog njega sesuvajo tla in nebo in ga vrtinčijo, s tisto eno oporno točko, za katero ne veš, če se vrtinči skupaj z ostalim – ali pa še brez nje.
    A človek je sam sebi oporna točka in tudi, če se drevo podere do skoraj nemogoče je obstati v svetu popolnoma brez vsega. Tista ena koreninica, če preživi, zna biti dovolj. Tisti lesni črvički slejkoprej postanejo hrana pticam, ki si spletajo gnezda na odmirajočih vejah.
    In potem pride trenutek, ko se ti zdi, da pravzaprav ne potrebuješ visokega, mogočnega drevesa. Da je pač človek eden izmed redkih, ki se lahko sam postavi nazaj na noge – brez opore. In potem se greš lahko spet smejat tistemu prepadu iz varne razdalje in tistim, ki si postavljajo drevesa ob hudournikih, ker te spominjajo nate – tam, nekoč. Ker se lahko, slejkoprej.

  2. Pregloboko za jutranjo uro :mrgreen:

    Vsi čakamo svoje poslanstvo. Kdaj se pa vseeno vprašam, ali je možno, da ga sploh ni? Da sem morda ena tistih, ki preprosto nimajo poslanstva? Dolgcajt, vem, ampak v vsej povprečnosti, standardiziranosti je morda gonilo (ne morda, verjetno kar je) ravno to, da si želiš. Želiš pač in stremiš k boljšemu.

  3. @nalivka V bistvu si dobra že, če se pretolčeš do zadnje povedi :mrgreen: Načeloma ima vsak človek v svojem tavanju svoja drevesca, drevorede in sadovnjake, katerih usoda je itak propad.. Problem nastane samo tedaj, ko jih posadi na napačnem mestu in jim pusti, da se razrastejo, nato pa je presenečen, ko jih zjutraj najde v horizontali. Noben ekstrem pač ni dober, pa če ljudje še tako blebetajo, da je brez njih življenje dolgočasno. Drugače pa mi je všeč, kako si se dokopala do bistva. Očitno res razumeš (:

    @Kracalnik Ja, ne :mrgreen:

    @Svoboda Najprej sploh preberi, potem pa začni vžigat romantično navezanost do samega teksta 😛

    @Medea Pri smislih in poslanstvih je dobra stvar ta, da pridejo sama od sebe. Problem nastane natanko tedaj, ko si jih poskušaš postaviti sam, potem pa se ti videno podira pred očmi in ti daje občutek, da celo življenje brezciljno tavaš. Ventis secundis, tene cursum

Dodaj odgovor za AlFe Prekliči odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja