Če najbolj vroč del dneva po precej novi navadi nameniš buljenju v zapiske s predavanj in praskanje različnih številk na naključne liste papirja, se ti lahko vohalni organ kar precej povesi, ko se ob uri, drugače namenjeni kakšnemu bolj fizičnemu mučenju v stilu poganjanja pedal, čez nebo navlečejo temnejši oblaki, skozi krošnje vrtnih dreves potegne veter, nad glavo pa se zasliši tapkanje majhnih količin vode po opečnati strehi. Če se količina udarcev teh kapljic skozi čas še povečuje zagotovo prideš do zaključka, da bo pozni popoldan spet eden izmed tistih bolj lenih. V trenutku, ko se čez predelanih nekaj strani balasta o pretvarjanju števil v različne številske sestave, skozi najmanjšo luknjo v kopastih oblakih na nebu pokaže prvi sončni žarek te seveda kar odnese proti obešalniku, kjer mirno čakajo kolesarske hlače, pod njimi pa še v isti namen pripravljena majica. Hiter pogled na animirano radarsko sliko botruje odločitvi, da je bilo padavin več kot dovolj in bo pelerina raje ostala doma.
Ko se takole usedeš na trdi sedež in po prvih nekaj vrtljajih pogoltneš nekaj izpod koles letečih kapljic peska, pomešanega z vodo in v mislih preračunavaš pot z najmanjšim številom asfaltnih spustov [1]od nekega akvaplaninga dalje, ko sem pri 60 na uro po kolkih drsel naravnost skozi ovinek mi ne dišijo preveč že začneš uživat v dobrinah oprijema, ki ga nudi moker, ampak še ne blaten makadam. Brez problema se malce naprej poženeš v prvi nekaj kilometrov dolg asfaltiran klanec in v njem mirno ignoriraš nejeverne poglede mimoidočih voznikov. Ravno na vrhu, kjer te od doma loči le krajša bližnjica te po čeladi udari nekaj mokrega in mrzlega, vendar se zavestno odločiš, da boš raje odpeljal že od prej načrtovano daljšo verzijo poti.
V naslednjih kilometrih se tepež kapelj po goli koži seveda povečuje in s hitrostjo postaja neizmerno težko prebavljiv. Tudi zato, ker v ustih začutiš nekaj slanega, za kar nisi prepričan, če je tja pritekla precejšnja količina potu iz čela, ali je to še pomladanska sol, ki jo z dežjem pomešano mečejo gume naravnost navzgor… ali, če je nenazadnje po kakšnem čudežu v jedilno votlino od kod priculjala kri. Vodnati curki ti lijejo od vsakega sklepa, vetrič ti ob vsakem potegu dvigne manjše število kocin, čevlji so premočeni… Ko se ti poleg vsega začnejo rositi še očala, katerim prav nič ne pomaga občasen poteg z mokro rokavico po plastični površini, je še toliko bolj nenavadno, da imaš usta v nekem nenavadnem nasmešku.
Prazna, mokra cesta, vrtenje pedal, dnevna vročina in težak pred-deževni zračni pritisk iz trenutka v trenutek izginjata, nos ti boža vonj sveže namočenega asfalta, slišiš samo udarjanje dežja ob vse možne dele okolice in lastno dihanje. Ob takih vtisih se težko pripraviš do tega, da bi se sekiral ker komajda vidiš pokrajino, ki žejno vpija vsak kosem prepotrebne vlage, ker se ti ob vsaki spregledani luži že tako vodnati čevlji še bolj namočijo, ker se ti švic-majica lepi na kožo, ker moraš pred vsakim ostrejšim ovinkom začeti zavirati že sto metrov prej, da se ti do primernega trenutka obroči vsaj za malenkost dovolj osušijo. Ne.
Ravno nasprotno.
References
| ↑1 | od nekega akvaplaninga dalje, ko sem pri 60 na uro po kolkih drsel naravnost skozi ovinek mi ne dišijo preveč |
|---|
Tako je najbolje, da te dobi dež in si rečeš, to ne moti velikega duha in seveda greš naprej. Briga te če zapelješ v več ogromnih luž na makedamu in domov prideš neprepoznaven. Najbolje od vsega pa je, ko dobiš zajetno fleho blata v glavo, ki se zapelje direktno po srednji gumi 😀
Taki momenti so pa najboljši … Takoj, ko pozabiš na dež in začneš uživat 😉 Kak potencialen prehlad naslednji dan sicer ni tako lušten, ampak tudi to mine.
Zato pa je priporočljivo na takšne izlete vzeti prenosni telefon, da te lahko skrbni člane družine prikličejo in vprašajo, če potrebuješ prevoz…
@nmohoric Do malce prejle, ko sem pral lycro se res nisem sekiral za tistih nekaj kapljic blata
@alamea Kak prehlad, lepo prosim. Zunaj je 30°C
@m A zdej se hvališ, da si skrbni član družine?
Ampak z gumicami bremzat po dežu pa res ni zabavno. A bo zneslo do ovinka? A bo zneslo? A bo? No, daj že primi enkrat, prasica! 😡
Ne, čakaj, to JE zabavno! 😀
Ciljaš na tisti moment, ko ugotoviš, da hkrati stiskaš ročko na balanci in zobe, le da zobe veliko močneje, ker se bojiš, da ti bo ob premočnem zaviranju odneslo zadnje kolo?
itak, da je zabavno! 😀
Kakšno premočno zaviranje? Mislim tisto, ko stisneš do konca, pa se nič ne zgodi. Ovinek se pa bliža in za njim prepad in hosta. In potem zavijaš, pa se prvo kolo noče nikamor premaknit in potem si že skoraj čisto v nasprotnem jarku in si misliš “hvalabogu, da ni nihče nasproti pripeljal”. In potem nekdo vseeno pripelje nasproti, pa s hitrim manevrom pelje mimo tebe po desni, da te ne bi naložil na havbo. 😮 😀
Meh, to lajkro sam na sonce vržeš tolk da se fajn presuši, pol pa fajn stepeš dol blato, tko da je pol kmal ko novo 😛
@miran Zveniš, kot da imaš že kar nekaj izkušenj s podobnimi traparijami? Tvegano početje
Pa verjemi, da se tudi pretirano zavirat, ko pričakuješ, da bo zavora naredila nekaj podobnega, kot si omenil ti, v resnici pa pošteno zagrabi… Dokaz. Pa še eden, če hočeš 
@nmohoric Ja, bi se dal, sam kdo bo pol vohu mešanico presušenega švica in dežja?
Mislim, men ne bi blo panike, sam bi pa vsakega kolesarja, ki bi ga prehitel najbrž vrglo v nezavest 
Te vsaj medvedi nebi preganjali potem. 😆
Glede na njihovo veliko željo po prehranjevanju z mrhovino nekako dvomim
Nasmešek z ust ti izgine točno takrat, ko ugotoviš, da se v vsem ropotu pelješ po prazni gumi in da je definitivno počena. Sploh ker ti potem ko ob svoji desni rineš kolo kar konkretno drsi v tvojih plastičnih natikačih in ti je dežnik bolj ovira, kot pa pripomoček …
Tist, kar ti rineš tam po umazani ljubljani sploh ni vredno imena kolesarjenje
Se opravičujem, če zvenim žaljivo, ampak napadam početje, ne tebe 😛
Seveda je, veter v laseh, krajšanje vseh poti, prazne uličice + ravnina, česar na Dolenjskem ni
Ah neee, nisi žaljiv, phaa
Ma motiš se, imamo, sam noben ne kolesari tam, ker mamo preveč lepih cest in narave 😆
Pa saj veš kako pravijo: offense is taken, not given
Strast do kolesarjenja… Ti bi se totalno ujel z mojim gospodom bratom
Če bi rekla “starejšo sestro” bi zdajle zastrigel z ušesi, tako pa…
Tudi če bi bil v ženski obliki… Mogoče.. Totalno nasprotje mene.. Zdej pa sam računaj ali je to dobro, ali je slabo 😛
Lahko razumem in se mi kar smeji ob branju zgornjega prispevka. Sama se redkokdaj odpravim na sprehod sama – razen, kadar dežuje. Tudi, če je dež hladen in skoraj vedno brez dežnika. Ker je enostavno nekaj veličastnega na tem, da se pred to z neba padajočo vodo ne skrivaš – če so prisotne strele, je še toliko bolje. Ker ti svet, ki je varen, suh, katerega si navajen, obrne na glavo in ti da vedeti, da vsega človek ne more imeti pod kontrolo. Ker je na nek način osvobajajoče videti silo, ki se je ljudje občutno preveč bojimo in izogibamo. Ker je zanimivo opazovati, kako se cel svet obrne na glavo, kadar dežuje. Pa še diši, dež neverjetno diši.