Žabice, gobice in še dve pomanjševalnici

Vem, vem. Počasi bi se lahko med zapisi znašla kakšna objava uglašena na kakšno bolj humorno noto. Ampak tukaj na samem res nimam veliko stika z ljudmi, pri katerih mi običajno notranji odkimovalec z glavo® sproži svoj ritmični nakazovalec nestrinjanja s tistim, kar so čutni organi ravnokar zaznali. Tokrat je ta na dopustu, tako tudi nimam idej za norčevanje iz vsega kar leze in migeta. Vseeno smo seveda nekje blizu tistega časa v mesecu, ko mi ob lobanjo trkajo ideje željne odprtega [1]in najbrž tudi lepše negovanega prostora,
Sicer mi notranjega dela glave ni nič kaj bolj škoda, kot zunanjega, [2]za zaščito pokritega z dlakasto tvorbo vendar sem se zaradi neprijetnih občutkov vseeno potrudil in uporabil  skrajne ukrepe iskanja motivacije za pisanje. Tako sem neuspešno presedel svoje trenutke na od vsega oddaljenem travniku in opravil krajši sprehod, kar pa ni imelo posebnega efekta, razen klasično prepodene srne, [3]tako veličastnih skokov že dolgo nisem videl kateri je našo kosmatinko ponovno uspelo prepričati, da je v bistvu lovski pes in sta oddirjali nekam v oddaljene goščave. Vrnila [4]psica, ne srna  se je seveda brez kakršnekoli krače, vratu, ali vsaj kosti z dovolj mesa za en majhen piskerček juhe. Brez problema torej razglasim, da je lovska kariera našega vrlega čuvaja bolj…. na psu. [5]He-he.
No, kakorkoli, s tem zaloga motivacije še ni bila izčrpana, zato med neizbežnim mračenjem sedim tukaj pred hišo, s prenosnikom v naročju, na poceni stolu, ki ima namesto sedala trdno mrežo in manično tipkam te vrstice brez, da bi se za trenutek ustavil in premislil, ali pa se vsaj zasekiral za kupček lačnih komarjev, ki me kapljico za kapljico poskuša snesti. Ko bi le vedeli, da me je za njihova majhna usteca čisto preveč, pha. Sicer pa so na splošno ti mali krvosesi v naših koncih precej kultivirana bitja in se res ni treba ukvarjati z vsakim malenkostnim vbodom, ki jim pride na pamet. Za razliko od ene zverine, ki me je enkrat nekje v Žabariji ob Savi prikrajšala za zajetno količino življenjske tekočine vredne kakšnega krvodajalca, ali pa dveh.. Seveda se mi tudi takrat pred očmi še ni narisala tema, pa tudi prebledel nisem, le nemarno velika bula mi je ostala na desni roki. Precej neestetska zadeva. Ampak itak ne delam v šovbiznisu.
[youtube]http://www.youtube.com/watch?v=u7aNKstBCM4[/youtube]
Jaz sem črna, črna, črna ofca…Ja vem, komad večinoma namenjen bolj ženstvenemu delu populacije, vendar, če ignoriramo njegov glavni point in poleg tega še večino ostalega besedila, refren in nekaj kitic, dobimo ven najmanj dve pametni misli. Plus, očitno sem postal mahnjen na nekaterim debilno zveneče vokale. Kaj čmo.
Torej, baje v zgoraj omenjenem mestu ravno v temu času poteka nek festival poimenovan Film pod zvezdami, kjer pod milim nebom vrtijo filme. [6]le kdo bi to lahko razbral iz imena? V kolikor poznam stanje [7]situacijo v naši prestolnici  [8]glede na to, da zadnjih 7 let tam preživljam po 5 dni na teden se sme sklepati, da vem o čem govorim tem filmom manjka tisti poglavitni del in to so zvezde. Ampak ne tiste ameriške, ki običajno skačejo po velikih in malih ekranih, ampak čisto prave, pristne zvezde, iz kupa gorečih plinov, kemijskih reakcij na skoraj nepredstavljivem nivoju in velikansko gravitacijo. Tako se mi vsaj zdi, če primerjam njih število, ko se v nebo uzrem tukaj, kjer moja hrbtenica trenutno podpira glavo, ali, če navzgor pogledam v širnih betonskih stepah Ljubljane. Pa danes ozračje sploh ne dopušča kakšnega posebno čistega pogleda.
Če za nekaj časa zasenčim zaslon meni ljubega prenosnika in poskušam razbrati čim več splošnega vzdušja v tehle krajih se res brez problema počutim kot Robinzon, ko je priplezal iz razbitin očitno (pre)slabo grajene ladje. Le, da tukaj ni morja, niti slanega vonja, niti kokosovih palm, niti odbojkarske žoge poimenovane Will, [9]ja, ja, vem. Sem prebral knjigo, ne samo gledal filma. kaj šele domorodcev, pri katerih bi za posladek po kosilu veljala leva mečnica naključnega mimoidočega. [10]Upam. Je pa tukaj otok. Lep košček zemlje, zunaj divjaško usmerjenega sveta. Oddaljen od civilizacije, da na poti v smeri proti njemu še kakšen domačim občasno preveri karto. Za ziher. Šum gozda zapolnjuje dan, črički pojejo svoje melodije v temi. In zakaj to [11]ponovno omenjam? Ker vsak trenutek preživet v mirnosti in opazovanju obzorja shranjujem nekje v sebi za takrat, ko bodo časi težji, ko bo življenje brcnilo drevo, ali več njih, nogi na pot. Take sekunde štejem za dragocene zagotovo že od časa, ko sem v srednji šoli še neveden in živčen odšel od doma na opravljanje popravnega izpita, pa sem se tik pred vstopom v avto ozrl naokrog, trikrat globoko vdihnil zalogo čistega zraka in si zapomnil popolnoma vsak najmanjši vtis tistega migljaja z očmi. Ko sem kasneje sedel pred profesorico z enormnim cmokom v grlu so se mi veke zaprle, možgani pa so v njihovo temo priklicali tisto shranjeno interaktivno sliko. Kot podivjan konj s hrbta sem stresel vse kar sem vedel in si mislil študirani osebi pred seboj in dobil tisto trojko.
Sicer pa, da me butasti spomini preveč ne prevzamejo… Vam lahko dam nasvet za deževne in druge dolgočasne dni: Pejte brat tole blogerko. Ne samo, da ima zanimiv spekter zanimanj in kako modro pripravljeno na koncu prstov, tudi pisana beseda ji teče kot voda čez Niagaro. Vsekakor lahko tole zadnje vzamemo tudi kot nujno, ne samo, kot nasvet.
Za danes bodi dovolj, jutri pa dobite pod nos eno športno obarvano objavo. Upam, da bo @kracalnik sledil mojemu zgledu :mrgreen: [12]Neki internega, kar se mi RES ni dal napisat v tisto skype okno, v katerem trenutno poteka debata z njim 😛 Zdajle pa odhajam do postelje, kar je v popolni temi in z medlo svetlobo prižganega računalnika prav posebno opravilo. Ćus.

http://kracalnik.blog.siol.net/

References

References
1 in najbrž tudi lepše negovanega
2 za zaščito pokritega z dlakasto tvorbo
3 tako veličastnih skokov že dolgo nisem videl
4 psica, ne srna
5 He-he.
6 le kdo bi to lahko razbral iz imena?
7 situacijo
8 glede na to, da zadnjih 7 let tam preživljam po 5 dni na teden se sme sklepati, da vem o čem govorim
9 ja, ja, vem. Sem prebral knjigo, ne samo gledal filma.
10 Upam.
11 ponovno
12 Neki internega, kar se mi RES ni dal napisat v tisto skype okno, v katerem trenutno poteka debata z njim 😛

8 comments

  1. Gin? Kaj se je pa s tabo zgodil, da poslušaš neki nonhipstersko normalnga? :mrgreen:
    Kakorkoli, I tip my hat to you sir za tole. 😉

    Ni ga čez ta občutek domačih krajev, ki si jih lahko kjerkoli prikličeš v spomin in te ob vrnitvi vedno znova napolnejo z novo energijo…

  2. Oh ja, zvezde … to je ena od tistih stvari, ki jih človek najbolj pogreša poleg morja cvetočih hrušk in vonja po senu, ki ga je slejkoprej (vsaj za nekaj časa) treba zamenjati za tisto zeleno brozgo, v katero mestne kosilnice pretvarjajo travo.
    Zvezde in zvok tiste prave tišine.
    In ja, otočki – taki ali drugačni – so tisto, kar človeka, ki mu v življenju še ni bilo odvzeto vse, pač držijo pokonci. Toliko bolje, če so to neki oprijemljivi, realni občutki, ki so včasih tako blizu, da jih skoraj lahko vohaš.

    In ja, med odpiranjem ust kot riba na suhem danes že tretjič zardevam. Kake boljše zahvale pa trenutno zaradi trenutku primernega pomanjkanja besedišča še ne morem spravit skupaj.

  3. @Sakir Zdej sm mogu it preverit, če sem res kdaj objavil karkoli hipsterskega in sem se pošteno zamislil nad seboj :mrgreen: Hvala ti za razsvetljenje. Pa domači kraji so vedno bolj zakon. Prihodnosti večinoma žal ne prinašajo, kar je grozno.

    @nalivka Še malo, pa bova s temile romantičnimi opisi ob živce spravila vse mestne srajce, ki se zbujajo ob zvoku cviljenja zavor stare trole :mrgreen: Vonj po senu pa… pri nas ponavadi pomeni ekstra vroč delovni dan, torej ga nikoli preveč ne pogrešam 😆 Kakorkoli, res je treba bit vesel, če imaš priložnost uživat v čistoči in mirnosti gozdov. Obstajajo prebivalci mest in velemest, ki ne bodo nikoli poznali ljubega miru, ko ti okrog ušes veje samo veter, oči pa boža nežna zelena barva.

    Kar se tiče pomanjkanja besedišča in zevanja… hej, ura je bila 7. Takrat življenje sploh ne obstaja tako, da ti je oproščeno :mrgreen:

  4. Prihodnosti ne prinašajo, ker so ti to zabil v glavo al ker si se sam tko odloču? 😉
    Z vso tehnologijo lahko dnes služš denar na bahamih in ga zapravlaš na havajih, zakaj bi te karkoli omejeval, da nebi mogu dobr živet v domačih krajih razen če so ti to zabil v glavo, al pa si se sam tko odloču? :mrgreen:

  5. Če ti ekran premalo osvetljuje pot do svetišča v obliki postelje si omisli kak cenen kitajski hladilnik, ki navadno pride v paketu z modro ledico in imaš potem lahko cel disko lightshow :mrgreen: . Sicer je moj komentar čisto izven teme samega članka ali predhodnih odgovorov, vendar sem bil predolgo odsoten in se počasi nazaj privajam na stilistični slog NF objav in bom verjetno potreboval kak dan ali dva, da dejansko dojamem prebran članek. Je*at ga, prva 4 leta sem bil totalno blond :mrgreen:

  6. Ja, vaša blontnost, @Prome, dobrodošli končno spet v teh digitalnih logih. Brez skrbi, namen objav zagotovo ni v berljivosti, ker bi potem raje pisal manj razvlečene povedi 😛 Celoten smisel je v tem, da si vsak izbere nekaj, kar mu pade v oko in potem to komentira. Načeloma ti gre :mrgreen:

Dodaj odgovor za Prome Prekliči odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.