Večerne misli

Zapovrstjo že cel večer v naročju menjavam knjigo, računalnik in odejo, pa mi pri nobenem ni preveč obstanka. Spanec se kar noče uleči preko utrujenih vek, stopnja stimulacije s strani vseh treh naštetih krajševalcev časa pa je pod minimumom.
Včasih se moraš v življenju umakniti od vsega, kar ti vsakodnevno polni glavo. Razlogov je definitivno več, glavni pa je zagotovo slavni zunanji pogled na lastne bedarije, ki je nujno potreben pri reševanju vsakršnega problema. Zanimivo postane, ko ugotoviš, da je ravno ta pobeg, umik, ali pa eliminacija najbolj samoumevnih trenutkov odkrila tisti pravi jaz, ki je od nekdaj ždel tam nekje zadaj. Egoistična miselnost, katera je nekoč premagovala vsak dan, brez da bi se ozirala na najbolj očitne paradokse življenja, zviška gledala na individualno šibkost in pomagala preživeti do naslednjega dne, brez da bi škodovala sebi ali komurkoli drugemu, se je izkazala za tisto dolgoročno rešitev…. vsega.
Lažje bi mi bilo sicer napisati, [1]vsaj namesto zgornjega odstavka da načrt, ki sem ga omenjal nekje in nekdaj deluje kot nov avtomobil in da se končno ob večerih mirno uležem v posteljo z mirnostjo in mislijo, da sem postal boljši človek. Res, da po kriterijih, ki sem si jih postavil sam, vendar s tega vidika zadeva deluje.
Za posedovalca možganov, ki se znebi neželene rutine je kvečjemu nenavadno, da prihranjeni čas napolni z… drugo rutino. Pa vendar, dokler je druga polna svobode, lastnih odločitev, zadovoljstva in stvari, ki poganjajo kri po žilnatih predelih telesa, nekako ne prinaša nesreče in zamorjenosti, ki jo uspe v izredno kratkem času pridelati tisti prvi. [2]Kot je recimo služba, ki ti pobira vse kančke psihične energije.
Izgubljen v mislih. Lastna glava je polna majhnih izzivov, v spopadanju s katerimi postaja vedno boljša. Tokrat ne gre za mučenje z izbiranjem primernih besed, ki ne bodo nikogar užalile, tudi ne gre za zbiranje vtisov, ki bi povedali, kaj si drugi mislijo o vsaki storjeni potezi, izrečeni besedi in odzivu na dogodke. Ker “drugi” zaradi lajšanja težavnosti in zmanjšanja večopravilnosti sploh niso prisotni. Osama [3]evo, pa imam enega bralca več. Živjo FBI. se sliši grozno, a kljub temu tokrat pomeni postavljanje temeljev točno na najmanj potresno mesto. Tako, kot je bilo od nekdaj, tako, kot bo v prihodnosti.
Zanimivo je opazovati lasten napredek. Potisk čez mejo, trenutek vztrajanja na 120 procentih zmožnosti, malce počitka in mučenje se ob naslednji priložnosti spremeni v lahkotnost. Še vedno se sicer pojavljajo pragovi, ki zahtevajo najmanj plezalne kline in vrv, pa se tudi iskanje in postavljanje vsakovrstnih lestev spreminja v nadvse zabavno opravilo.
“Kul,” je zagodrnjal z usti, ki že dolgo niso spregovorila več kot eno poved vkup.

References

References
1 vsaj namesto zgornjega odstavka
2 Kot je recimo služba, ki ti pobira vse kančke psihične energije.
3 evo, pa imam enega bralca več. Živjo FBI.

8 comments

  1. Ponavadi se šele takrat, ko se izogneš nekemu repetativnemu ponavljanju gibov, zaveš, kako dragoceni so tisti trenutki, v katerih lahko počneš stvari ki so zate dobre in dovršitev katerih vedno s seboj prinese nek zadovoljujoč občutek. Zato pa menda študiramo, ne? Ker veliko intelektualcev po duši najbolj ubije tista repetativnost brez vsake kreativnosti, ki nam jo pač take in drugačne situacije nalagajo v življenju. In introvertiranost kot taka je lahko v življenju introvertiranega, na določenih področjih nadarjenega človeka zgolj prednost. Ker se lahko odpoveš sanjam in pričakovanjem ostalih in delaš na sebi, česar večina ljudi ne more reči.
    Rada imam te tvoje pisarije, ker se velikokrat najdem v njih – pa naj to zveni še tako egoistično.

  2. @Sakir Zanimivo je, da je navkljub preprostosti te ideje le to tako težko doseči. Ampak bomo zmogli, zato smo na svetu, a ne :mrgreen:

    @nalivka No, če rečeš, da ljudje študirajo, ker hočejo pridobiti več znanja in razgledanosti res ne vem v katerih rovtah si doma, tukaj je namreč že 21. stoletje, pa to :mrgreen: Naj te malce grobo zveneče besede ne zmotijo, samo poskušam biti sarkastičen, menim sicer nekaj podobnega. Zanimivo se mi zdi, da imava dejansko veliko podobnih mnenj. Tisto o stalnem odkrivanju podobnosti s svojim življenjem v blogih je namreč precej vzajemno 😉 Kar se tiče introvertiranosti, pa je to beseda, ki sem jo odkril ravno pred nedavnim. In navkljub temu, da ne maram predalčkanja ljudi s tako radikalno usmerjenimi izrazi sem vendarle tehničen človek in moram poimenovati določene pojave, da jih lažje razumem. Torej mi je že sama beseda pomagala pri zastavljanju in vršitvi tega načrta 🙂 Le še kdaj pridi v tele internetne konce :mrgreen:

    @Medea Bi se ponovno naredil skromnega, pa vem, da ne bi razumela, da moj ego kar razganja od navdušenja pri takih besedah :mrgreen:

  3. Zate se mi že malo svita, da si intelektualec po duši in da študiraš iz podobnega razloga kot študiram sama – in bom na tem mestu zaprla debato o slovenskem izobraževalnem sistemu, ker mi je še z nikomer ni uspelo dokončati x)
    Predalčkanje kot tako niti ni problem, ker si je tako lažje organizirati življenje. Ljudje smo pač predalčkasta bitja in lažje ločimo stvari, ki imajo že na sebi neke oznake. In zavedanje lastne introvertiranosti oz. vsaj nagnjenosti k njej je bolj kot ne prednost, ker pač živimo v družbi, kjer je biti outgoing in družaben skoraj obvezno in sami sebe nato silimo v situacije, v katerih se pač ne znajdemo. Ker to od nas pričakujejo vsi okrog nas. Zavedanje in sprejetje tega, da človek včasih mora zbežati stran od takih situacij pa je lahko zate izključno dobro, predvsem pa prednost pred tistimi, ki samega sebe oblikujejo po merilih drugih, ne po lastnih merilih – tako smo introvertirani ljudje v svetu ekstravertiranih tisti, ki imamo pravzaprav največ potenciala vlagati ves svoj čas vase.

  4. @Mr.Perfect Tis kul :mrgreen:

    @nalivka O ježeš, intelektualec po duši, praviš? Se mi zdi bolj zabušant po duši, no :mrgreen: Sicer pa je introvertiranost vseeno precej delikatna. Nenazadnje je celoten njen koncept v tem, da pojave, kot so pretiran ego, asocialnost in samotarskost predstavijo v bolj normalizirani luči, kar pa je, vsaj zame in celoten spekter “normalnosti”, ki so mi do sedaj veljale za resnične, precej težko za prebavit 🙂

  5. Mislila sem intelektualec v smislu, da imaš pač tisto eno ali dve področji v življenju, ki zahtevajo malo več miselne angažiranosti in premagovanje nekoliko večjih izzivov kot je odločanje, kakšen jogurt boš jedel. Področja, za katera ti ni problem prostovoljno žrtvovati nekaj trenutkov prostega časa in v tem še malo uživati za povrh. Današnji pojem “intelektualca” pa se itak precej razlikuje od tega, kar imam sama ob tem v mislih.
    Normalnost je precenjena. Za večino ljudi ne, saj je neka težnja po splošnem sprejetju v družbi navsezadnje bolj ali manj prisotna pri vsakem človeku, če ne iz drugega razloga pa zato, ker te izkušnje že od malega učijo da biti normalen pomeni ubrati najlažjo pot v iskanju svojega mesta na hirearhični lestvici. Normalnost kot taka pa niti ne obstaja, se mi zdi – izključujoč tiste polikane ljudi, ki izgledajo na prvi pogled tipični za povprečnega predstavnika človeške vrste. Ki se trudijo tako zelo, da ob njihovi pojavi lahko razmišljaš samo o tem, kaj vraga tako zelo poskušajo skriti ali prikriti ob tem. x)
    Je pa res, da introvertiranost v določenih okvirih pomeni tudi uživanje v druženju, pogovoru in debati s posameznikom, ne z večjo skupino ljudi, kjer začnejo včasih prevladovati vzorci, v katerih se človek z drugačnimi prioritetami pač ne znajde. Vsaj zase lahko trdim, da je tako.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja