Tok misli #14

Spet je tam. Na nebu mirno, bleščeče in ob dobrem pogledu razrvano. Kot vsak dan sveti na ta del sveta, poleg tega pa je kar težko dojeti, da v isto bulijo tudi na stotine kilometrov daleč, v krajih, katere so še pred 500 leti opisovali z bujno domišljijo in ob vsej neznanosti s stisnjenim grlom od strahu, te dni pa so malodane en klik vstran. Danes… danes je drugačna. Tokrat je njena svetloba močnejša, vpliva lahko na vsako človeško življenje, v svoji okroglosti pa lahko tekmuje z marsikatero drago žogo.. Tisti majhen oblaček okrog nje ji daje nek poseben čar, kot da bi se leto star risov mladič ljubko skrival za pajkovo mrežo, čakajoč na trenutek, ko bo nekdo vtaknil kakšno okončino v njegovo bližino, nato pa bo pokazal koliko zob in krempljev je v zadnjih mesecev uspel nabrusiti. Vsak krater piše milijone let staro zgodbo, vsaka temna lisa na njenem površju govori o skorajda nemoteni tišini, ki vlada na njenih oddaljenih, pa tako bližnjih ravnicah.
Stojim ji naproti, skrivam se ji za vejami javorja z gromozanskimi listi, ki mečejo svojo senco na tla, poleg moje. Neverjetni detajli, ki jih ob določenih trenutkih to nočno telo uspe narisati po pokrajini me vedno uspejo presenetiti. Kilometre in kilometre daleč je pri skorajda dnevni svetlobi mogoče videti in razločiti drevesa, hribe in opazovati razpotegnjene sence starih smrek po travnikih. Narava je nemirna. Črički pojejo v nekih nenavadnih tonih, v zraku je poleg vetra nek nenavaden šum, iz oddaljenih vasi prihajajo zvoki, ko se ščeneta in psi lajajoče zaganjajo v konce verig in mreže pesjakov. Izza vogala se zasliši topot tac, ko naša najčrnejša zverina končno zavoha, da ji družbe zunaj ne delajo več samo sove in mačke. Tudi ona se v nenavadnem zanosu zaganja vame in mi pleše pod nogami. Že kaj kmalu se pokaže, da glavni razlog za čudno vzdušje zagotovo ne plava po nebu, ampak je še kako bližji. Pes našpiči uhlje… Nekje v dolini se zasliši eno čisto pravo zateglo volčje tuljenje. Končno razumem vse opise nasršene kože in mrzlega občutka na telesu, ki sem jih kot mulc bral v raznih pustolovskih knjigah. Res, da sem že slišal “v luno” tuliti psa in me je zadeva popolnoma prevzela, ampak zvok, ki bi tako jedko zarezal do kosti, v ušesu zbudil žalost in malce zasolzil oči, je čisto nekaj drugega.
http://rlv.zcache.com/full_moon_wolf_speckcase-p176485555490740202z89os_400.jpg
Po hitrem postopku odrinem kužata proti hiši in se tudi sam odpravim v varnejše zavetje svetle noči. Še vedno izpred praga opazujem tisto tišino, ki to ni. Težko si predstavljam množice živih bitij, ki povzročajo celoten šum. V mestu je lažje… vsakemu zvoku se da podati izvor, tu pa tema vedno in povsod zakrije pravega storilca. Notranje zadovoljstvo je v takih trenutkih vedno najvišje. Misel mi prekine tista klasična… “če bi le znal ujeti trenutek.” Umetnikov ne bom nikoli razumel. Njihov način življenja in razmišljanja mi je, kot tehničnemu človeku, preveč daleč. Ob zgoraj opisanem času jim lahko vseeno samo zavidam tisto sposobnost, da svoj umotvor in vse videno, slišano in čuteno brezčasno ujamejo na nekem mestu.
Zmanjkalo navdiha za nadaljevanje.

13 comments

  1. Lepo napisano 🙂

    Včeraj je bila res močna polna luna, me je med meditacijo kar odnesla daleč.. Sicer pa za ujeti momente ne rabiš bit noben umetnik… Samo živeti moraš za trenutek 😉

  2. @Svoboda Še človeka prime, da bi malce zatulil, ja. Drugače pa ujeti trenutke zase ni noben problem. Včasih so pa vendarle tako lepi, da se težko zadržiš, da jih ne bi privoščil še komu drugemu. Ampak ne gre.

    @Medea Zložene po tehnično preizkušenem vrstnem redu. Nič posebnega, le cel kup naučenih vzorcev.

    @Sakir Haha :mrgreen: Na to vprašanje si boš žal moral odgovoriti sam. Đizs :mrgreen: Pa počasi se res navajam, da me ljudje tudi v RL redno primerjajo z raznimi popikanimi in zakajenimi modeli, kljub temu, da enostavno ne potrebujem nobene substance, da sem tak, ker sem prirodno blesav :mrgreen:

  3. @nmohoric Ma ja, najbrž zato, ker si že bil tukaj in razumeš, da ni ravno občutka varnosti. Hardcore people only :mrgreen:

    @maia Glede na to, da se nama ni uspelo odvaditi branja izključno zadnjega odstavka bo tudi sarkazem približno enako trdovraten, ne? :mrgreen:

  4. Saj bi napisala kak smarty-farty komentar, pa me je tvoj tok misli in besed enostavno preveč prevzel. Očitno mora biti res nekaj čarobnega na luni, da iz zapriseženo tehničnega človeka izvabi kaj takega 🙂
    Malo mi gredo mravljinci po hrbtu. Malo zaradi prebranega in malo zaradi podoživetih občutij.

  5. @Medea Bom požrl ponos in rekel hvala :mrgreen:

    @Chemfusion Evo, tko se tuli. Mogoče pa vseeno preveč gledaš filme o nadnaravnih pojavih :mrgreen:

    @nalivka Pretiravat seveda ni treba, pa drugič raje podaj kakšnega od “smarty-farty” komentarjev. Tega se nam manjka :mrgreen:

  6. NF, če me poizkušaš prevzgojit/spreobrnit ali karkoli podobnega, bo težka. Raje povem vnaprej, kot pa da se ukvarjaš s tako trdovratnimi zadevami :mrgreen:

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.