V pričakovanju naliva

Hja, tisti, ki je prvi izdahnil zdaj že klišejski “za dežjem vedno posije sonce” je bil zagotovo pod veliko dozo endorfina, ker je pozabil, da zagotovo vedno pride tudi do obratne situacije. Pa še dobro, da je. Tole pišem medtem, ko čakam, da se iz grozovite oddaljenosti prikotalkajo črni oblaki, ki jih že cel dan nakazuje moj interni barometer. [1]v obliki migrenskih napadov, pa to.. Prav tako se življenje suka v smeri, ko bo iz mirnega in srečnega stanja reševanja težav na preizkušen način: z ignoranco, celotna fronta padla izključno do kupa obveznosti in življenjsko nepomembnih traparij v stilu učenja in izpitov.
Zadnji predpraznični dan v Močvirju sem po grozno dolgem času preživel brez hitenja na užitka in zabave polne urice dneva, torej predavanja, [2]ok, priznam, nakladam. Na predavanja nisem res še nikoli hitel. Sue me.  po tisoč letih [3]+-1000 let pa mi je uspelo tudi izpustiti čepenje v ogromnem zaprtem prostoru in iskanje psihične točke preloma ob dolgčasu… oziroma, kakor bi nekateri poimenovali te fenomenalne občutke: služba. Kdo bi si mislil, da bo ravno na ta dan v prestolnico pricapljal tudi kolega, s katerim sva v nekaj urah nadoknadila vse zamujene trenutke. To pomeni, da vem kaj zadnje čase počne (“nč”), da izredna šola gre (“ma da se mi”) in da kljub končani poklicni šoli še vedno nima motivacije iskati pametne zaposlitve (“ma ne da se mi”). No, kakorkoli. Skorajda ne bi verjel, da na tak predprazničen dan vse svetovno [4]ljubljansko občestvo obrne svoje migracijske poti iz centra. Ko sem namreč poskušal najti kolo na kateremkoli postajališču v okolici Prešerca, Kongresnega trga in Name sem bil bridko razočaran, saj sem naletel samo na prazna mesta. No, sprehod do glavne postaje [5]kjer je bilo koles že skoraj preveč je dobro del, tudi drčanje s tistimi zanič gumami in do polovice odvijačenim zadnjim obročem (ki je plesal kot bmw po sneženi cesti) na ploščicah v podhodu je bila posebna izkušnja. Izraz na obrazu tistega kolesarja, ki je malce kasneje v polni kolesarski opravi, športni poziciji in konjičku za nekaj tisočakov moral gledati kosmatega mulca na bicikelj-u brez večjega truda odpeljati mimo, pa je vreden zaznamka na temu blogu.
Nevihta se pričenja, vsaj tako sklepam po šklepetanju dežja po strehi…
Kaj je še novega? Strojček, na kateremu se nahaja tipkovnica za pisanje točno tegale zapisa, po novem teče na prenovljeni izdaji Ubuntuja, se pravi 12.04. Razlike s prejšnjo verzijo so minimalne, drobnarije, ki so jih izboljšali pa so vseeno vredne nekajurnega čakanja med inštalacijo. [6]Mlinček na temu računalniku ni ravno velikosti lune.. Že zato, ker je zadeva zastonj. :mrgreen:
Zdaj, ko se kaplje že dodobra namočile vrhnjo plast zemlje lahko opišem še ostale malenkosti. Včerajšnji dan je bil zagotovo v znamenju zajcev. Že dopoldan je izpod avtomobila, v katerega sem se ravno usedel, stekel majhen in precej zmeden dolgouhec. Počakal je le še toliko časa, da si ga je pobližje ogledala v kosmate, majhne in ljubke živali zainteresirana mularija, nato pa je pokazal svoje športne sposobnosti in jo pobral v gozd…. kjer pa sem nekaj uric kasneje srečal še njegovega sorodnika malce večjih ušes. Zvečer sem bil povabljen na koncert [7]meni znane osebe. No, imel sem priložnost igrati glavno vlogo nosača glasbene opreme od avta do prizorišča, kar sem opravil z odliko, tudi pomočniku nosača opreme je šla vloga odlično. Aja, tudi ona je odigrala in odpela zadeve več kot fenomenalno. Vidi se, da je oseba, ki je več kot očitno že našla svoj smisel v življenju in svoje čustve [8]tako temu pravi Lucienne zna podajati na tako dober glasben način, da lahko spravi do solz že naključne mimoidoče.  Ena od navdušenih turistk, ki je prišla pohvalit nastop je nama, kot glavnima podpornikoma podala kompliment, da sva “beautiful gruppies.” No, vsaj enemu od naju. Kakorkoli, celotno dogajanje se je malce zavleklo in sem se domov vračal šele ob precej pozni uri. Nekaj časa sem se celo boril z manjšo zaspanostjo, vendar sem jo uspešno premagal v trenutku, ko je pred avto skočil velikanski kunec. [9]ko rečem velikanski mislim, da je bil dejansko GROMOZANSKI. Pomoje je na kakšnih drogah za rast.. Tako močno in hitro sem pritisnil na zavore, da je zaporedje “sklopka->zavora” zamenjalo “zavora->sklopka,” vsa štiri kolesa pa so zablokirala. Navkljub temu je ubošček dobil skrajni rob odbijača v dlačice na repu, nato pa veselo odskakljal dalje. Ni se treba zahvaljevat, ok…
Dež je mimo, tista največja nevihta pa, kot pravim, šele prihaja. Bomo videli kako deluje nekaj časa nerabljena protidežna zaščita..

References

References
1 v obliki migrenskih napadov, pa to..
2 ok, priznam, nakladam. Na predavanja nisem res še nikoli hitel. Sue me.
3 +-1000 let
4 ljubljansko
5 kjer je bilo koles že skoraj preveč
6 Mlinček na temu računalniku ni ravno velikosti lune..
7 meni
8 tako temu pravi Lucienne
9 ko rečem velikanski mislim, da je bil dejansko GROMOZANSKI. Pomoje je na kakšnih drogah za rast..

12 comments

  1. Draga Sakir in Chemfusion, da podrem vajino teorijo oz. se dokončno pridružim klanom turistov/hipsterjev – tut jaz se vozim z BicikeLJem. Pa imam tut svoj kolo, avto, mesečno urbano in zaenkrat delujoče noge. Takle mamo.

Dodaj odgovor za NuckinFuts Prekliči odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja