Kje.

Hoja po pločniku. Tisoče ljudi, njihovi drobci zgodb, stotine avtomobilov, ki se pelje mimo, milijoni poklicev, oči, polne skrbi, čustvovanja, razmišljanje o pravilnosti odločitev in večna skrb, kaj bodo mislili drugi. Sprehod po trgovini odpre nov pogled na gromozansko količino izdelkov, uporabnih, ali pač neuporabnih, ki so do tja prišli zaradi skoraj nedoumljive povezanosti kompleksa, ki se mu reče družba.
Eno uro pozneje noga namesto na trd asfalt stopi na pesek. Kamenčki zahreščijo pod trdim podplatom, šumenje avtomobilov in vpitje naključnih ljudi zamenjata piš vetra in ptičje petje. Sonce je že zdavnaj skrilo svojo svetlo plat za oddaljeno linijo obzorja pokrito z drevesi, njegovo pozicijo izdaja le pojemajoča oranžna barva, ki se poskuša prelivati po drugih straneh neba. Zaprte oči zamujajo lepoto vsakodnevnega zahoda. Preko kože vleče hladen večerni veter, klasično glasbo čričkov le sem ter tja zmoti hukanje sove, po naključnih vejah udarjajo krila zadnjih spreletavajočih večernih ptic…že skoraj preveč hrupno je. Pogled se končno oklene bližnjega drevesa, nagnjenega pod čudnim kotom, visokih smrek s ponosnimi vrhovi, uide v daljavo, na širne griče, hribe in globoke doline, kamor le redkokdaj zaide človeška noga… ker nima razloga. Pogled obstane na osvetljeni cerkvi na robu obzorja, ki ne pokvari idile, ampak ji v tišini doda svojo noto.
Premikajoča luč več kilometrov oddaljenega avtomobila v kontrastu z divjino po glavi zapodi milijone miselnih tokov. Svet, civilizacija, problemi in življenje samo se zdijo nepomembni. Politika, šport, televizija, moda in drugi človeški debilizmi se izgubijo v trenutku razčiščenja. Cel svet se zdi izjemno preprost, glava pa se oklepa misli:”Zakaj bi kdo kadarkoli zapustil ves ta mir?”
Izrek “živi in pusti živeti” je tukaj nesmiseln, ali pa ima več podlage, kot kjerkoli. Občasni prihodi ljudi so kot kaplja v morje miru in tišine. Osamljenost se zdi nepomembna, ali pa, glede na vse, vredna jemanja v zakup. Tema se spušča na okolico. Veje smrek postajajo črne, oranžna barva na nebu se je skrila, izza oblačkov se kažejo prve zvezde.
Nekaj korakov do dvorišča kažejo novo podobo. Kabli zakrivajo pogled na nebo, top ropot električnega pastirja preglasuje pesem narave, pogled v daljavo prekinja svetloba iz oken. Usedem se za računalnik in se znajdem v paradoksu življenja. Letanje od ekstrema do ekstrema. Življenje v osrčju urbaniziranega okolja se meša z simbiozo z naravo. Tehnologija rine svoje prste v vsak delček našega življenja in nas postavlja odvisne od nje, od delov družbe, ki zagotavlja, da deluje. Mržnja do ljudi se tepe željo do kakršnekoli družbe v zdolgočasenih trenutkih. Zagotavljanje prijetne prihodnosti v smislu izobraževanja gre v navzkriž z iskanjem lastnega kotička pod svetlobo zvezd.
Ne “Kje,” ampak KAM?

8 comments

  1. “Don’t let schooling interfere with your education.”
    Mark Twain

    Zlo osebno napisan, o tistem h katermu se večina rada vrača, če ne prej pa enkrat kasnej v življenju. 😀

  2. Jah kaj češ.. če želiš te čudovite zvoke narave doživeti v mestu, moraš ustati iz postelje ob 4-5 uri zjutraj ko se oglašajo ptice pevke iz golovca.. Drugače pa če sem lahko malo klišejski, meni je najlepši zvok, ko sem poleti in seveda na pomlad zunaj zvečer na vrtu pred hišo in poslušam regetanje žab iz bližnjega barja, se kar spodobi za Ljubljano ane 🙂

  3. Od drugega odstavka naprej bi človek rekel da si zaljubljen :mrgreen: Ko je vse tako poetično.

    Drugače pa I feel you bro. Tudi sam sem gor zrasel v hiši odmaknjeni na konec vasi, tik gozda. Še zdaj žalujem ker sta stara starša to hišo prodala.
    Ni lepšega kot tisti mir, ki ga prinašajo odmaknjeni kraji in zvoki narave.

  4. @pametnarit Vsak potrebuje svoj prostor za izklop. Luštno ti je, da si lahko vsak dan doma…

    @Sakire Problem nastane, ko se ne izobražuješ na lastno pest, ker imaš pač slabo vest zato ker ne delaš obveznega dela in potem raje zabijaš čas nekje na popolnoma nepotrebnem mestu (ok, vem, lahko bi to napisal v prvi osebi) :mrgreen: Pa hvala, al neki…

    @nmohoric Dvomim, da še v katerem drugem delu mesta premorejo takšen luksuz kot pri vas, ja. Misliš, da so vaše žabe užitne, ker se greš lahko malce francoske kuhe? :mrgreen:

    @Chemfusion Če bi bil zaljubljen bi pisal veliko veliko večje bedarije. Mah, tisto pristno vaško življenje prinaša eno kopico nevšečnosti s sosedi in podobnimi traparijami in ga verjetno ne bi maral, če bi dejansko živel tam… Tukaj, sredi ničesar in pri nikomur je pa druga zgodba (:

  5. Wau, kakšni stavki vrejo iz NuckinFutsa … sem imela občutek kot da sem sredi romana Nore Roberts 🙂

    Za razliko od tebe, sem jaz ravno danes razmišljala, kako ne zdržim dolgo doma …

  6. Ah, @maia…. Čutim, da je bil v tej polovični žaljivki kompliment, evo :mrgreen:

    Sej, smo si pač različni. Al je pa to odvisno od obdobja v življenju, neki je 🙂

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.