Ne pa ne!
The surest sign that there is intelligent life somewhere in the Universe is that it hasn’t tried to contact us.
[youtube]http://www.youtube.com/watch?v=6NXnxTNIWkc[/youtube]
Razkoli, nenehni prepadi in protislovja. Butast in edini odlično delujoči kvantni računalnik na svetu, ki ga imamo šimpanzi [1]homo sapiens sapiens v čebuli, ima pred običajnimi računalniki to prednost, da lahko vsako stvari vidi v dvojni luči. Njegovega delovanja ne spremljajo odločitve med enkami ali enicami, med črnim ter belim, med dobrim in zlom. Ne. Scumbag Brain nam omogoča, da so stvari ena IN nič, sive, v ravnotežju. Na drugi strani nam hkrati podira svet, ko nam poleg ravnovesja ponuja v vpogled namig, kako bi stvari lahko izgledale, če bi porušili enega od stebrov, ki držijo vsakodnevne malenkosti pokonci. Ne samo to: kljub temu, da je popravljati delujoče zadeve smiselno približno enako kot praskati komaj zaceljene rane se butastemu organu zdi oboje neizmerno prijetno opravilo. Vsaj dokler nekega dne ne izgubi razsodnosti in zadevo spravi v prakso, kar rezultira v nenadnem hrupu in letenju nepodprtega stropa proti primerno nastavljeni glavi. Ali pač v odprti krasti.
Čisto po poetično sem si privoščil blebetanje v prispodobah. Uri primerno, seveda. Pa vendar… biti v stalnem razkolu med tistim, kar ti pravi zdrav razmislek in tistim, kar ti natihoma šepetajo trenutni vzgibi, sestavljeni iz idealiziranih misli, močnih občutkov, čutnih spominov in blodenj na svoj način travmatizirane podzavesti, ni ravno eden od najlepših občutkov. Osamljenost se tepe s prikritim sovraštvom do človeške vrste, radovednost s prezirom do trivialnih življenj drugih, obžalovanje dejanj s tistim dobrim starim “vse je za nekaj dobro.” Optimizem in pesimizem izvajata divje dvoboje, zmaguje pa vedno tisti, ki ima od tega korist. Tukaj se seveda postavi vprašanje, če ne obstaja ob vseh poparčkanih nasprotnikih še nekdo tretji, nek zunanji opazovalec, ki je nasploh povod za vso zmedo. Ego, ki dobiva bojne rane, nato pa v pravem trenutku uporabi vsa zdravila položena v naročje.
Lupina, navzven prazna, naokrog trosi vtis votlosti, zmedenosti, celo neumnosti. Prilagojena na vse razmere in odporna na vsak zunanji vpliv. Oklep, ki za množico besed brez pomena skriva svetlobo. Popolnoma nedotaknjeno, redkokdaj videno in milijonkrat zaklenjeno. Ostala bo tam, globoko zakopana skozi večno dolgo obdobje, kazala se bo le preko blažjega nezadovoljstva in občasne žalosti v rutini vsakdanjega sveta. Nezaposlenim vstop prepovedan.
Odkriti, kaj spada v ta notranji svet in kaj se tam zadržuje brez razloga je najtežje opravilo. Kljub občasnim preizkušanjem deljenja različnih delčkov polnost življenjskega vtisa ne bo nikoli prišla na dan. Polovičnost. Večna polovičnost.
Človeška družba dene tako dobro, ko pa začne nekje v ozadju brcati tisti tih glas, ki komentira vse njihove izjave s podcenjevanjem, razočaranjem in žalostjo, pa se usta raztegnejo v prisiljen nasmešek, misli se izgubijo v neraziskanih področjih, besede padajo v priučenih vzorcih, včasih tudi nepravih. Redno zadrževanje lastnega jaza, čakanje na izpovedi iz dna srca in misli, vrednih omembe, so že dolgo izključno v pričakovanju. Časi, ko se je razmišljujoči del glave počutil neverjetno dobro po maratonski debati polni iskrenosti, izrekov in popolnoma pravih vprašanj z vsemi možnimi odgovori so zamenjali časi plehkosti, površinskosti. Pomembnejše od pogleda na sebe in obkrožujoče okolje je postalo debatiranje o početju neznanca, ki išče pozornost. Praktične težave in njihove enostavne rešitve je zamenjalo negodovanje o družbenih problemih, ki jih s polnimi ritmi vsega sploh nimamo. Pogrešam čase, ko je noč minila kot blisk, v pogovoru in blodnjah zaspanosti. Zdaj pa v prazni sobi pišem blog napolnjen s kupom nedokončanih misli, prispodob in milijoni zasnov za nadaljnjo debato. Z nikomer.
Vrnitev v čase kontrole nad pravimi delčki življenja bi bila več kot dobrodošla. In vendar, brez svežega začetka nekje na novem in neznanem ne gre. Problem ni v nezmožnosti spreminjanja ljudi okrog tebe. Ne. Težava se nahaja v spreminjanju njihovega mnenja o tebi. Čez noč postati nov človek je med ustaljeno družbo nemogoče in za njih strašljivo, alternativa je seveda čista ignoranca in zapiranje v svet, kjer ni nikomur mar za pričakovanja in želje drugih. Le ego, ali dva v objemu lastnih želja, kot oddaljen gledalec predstave, ki se ji reče življenje. To pa je v prostem teku, pa naj stane kar hoče.
Sicer mi slepo tipkanje ni tuje, vendar je skozi napol priprte oči [2]ok, eno oko težje tipkati, kot če sta oba zaprta. To pomeni, da sem se končno dovolj zdolgočasil, da bom lahko zaspal. Čus.
Cez noc itak zelo tezko postanes nov clovek. Sploh pa, kaj te brigajo drugi? Konc koncev mora met clovek samo en poravnan racun, ki je res pomemben – sam s sabo. Razmisljanja o tem, kaj bodo drugi rekl so … po mojem skromnem mnenju potrata casa. Ljudje pridejo in grejo.
Dude, wtf did I just read
Takole bom rekel, gospa ki jo oba poznava, bi tale tekst verjetno okvirila in ga postavila v prostor v učilnici, prav tako bi verjetno tekst končal v kakšnem testu kjer bi učenci morali iskat razne prisodobe, komparacije protislovja aforzime in amfore ter tako naprej 😀
Zakaj so mi vse te stvari tok jasne? Zdej pošilamo fan mail na polodprti, al zaprti oddelk Postojne ali Ljubljane?
Moj nasvet, najd neki kar ti bo prnašal užitek, veselje, odklop od trivialnosti drugih življenj…
Live your life any way you choose… 😉
@tina Ne gre se zato, da bi postal nov človek v sebi, ampak samo pred drugimi. Sicer je res, da to ni nič lažji posel. Drugače imaš pa prav. Ljudje so minljivi, ego ni
@Chemfusion Isto, kot vedno na temu blogu: blodnje.
@nmohoric Že spet sem pozabil kako se že reče pajserju?
@Sakire Retorično vprašanje, pol, al kaj? Drugače sem se lepo naučil živeti s tem. Problem je le, da se z vsakim dnem stanje le poglablja in ne rešuje. Iskanje smisla v rečeh, početju ali čemu podobnem pa je kvečjemu začasna rešitev.
Vzvodnica, žebljarska babica, lomilka
My work here is done 😀
Mislš? Sam mislm, da se lahko v pojmih, ki presegajo čas in prostor, kot je recimo umetnost… najdeš odličen način in še boljši smisu. Pa ni nujno umetnost, lahko je karkoli, kar počneš z veseljem in si ob tem mislš, tole bi lahko počel ne glede na vse…
@nmohoric You got that, bro!
@Sakir Mar ni umetnost ravno tako zatekanje v nek drug svet, kjer lahko postavljaš svoja pravila? No, kaj bi bila razlika med tem (če bi bil vsaj teoretično zmožen česarkoli umetniškega, seveda) in sedanjim stanjem? Stvari, dejanja in dogodki, ki bi se jih oklepal v mojem stilu ne obstajajo. Sploh pa, se ti ne zdi, da je besedna zveza “ne glede na vse” kvečjemu preveč radikalna in imaš pri njej vedno minimalno možnosti, da uspeš?
Cilj upravičuje sredstva, kar se tiče ne glede na vse. 😀
Sej umetnost ni edina stvar, vsak ma talent za neki, je boljši v eni stvari, kot večina folka okrog njega… samo večina je prelena, da bi to sploh posikala, al pa preveč prestrašena, da bi si to upala zasledvat.
Pa ne gre za pobeg v svoj svet, ampak umik nekam, kjer se ti ni treba ubadat z vsem folkom in njihovo stupidnostjo. Da najdeš nek smisu v življenju v stvari k te veseli in ti po možnosti še omogoča neka sredstva za preživljanje. Osebno mnenje pač.
Poglej, poglej NF je malce presenetil..
Sej nevemkaj točno bi rekla, razen tega da se strinjam z vsem? Štekam tele predspančne blodnje, ko ti špila na polno in je tvoja glava polna enih misli.. Smešno, moje so precej podobne zgoraj napisanemu.. Prav zares 😀
Ti kar dolgočasi še kdaj, it’s good 😛
@Sakir Potem pa se mi pridruži na samotnem otoku brez stupidnosti. (Brez skrbi, si ga bova razdelila na polovico in uskladila urnike tako, da se nikoli več ne bova srečala.) To je namreč edini način, da pobegneš od vsakdanje rutine, drugače te v kratkem brcne nazaj.
@Svoboda Bi se pohvalil, da sem res presenetil, pa vendar ne vem na kaj ciljaš….
Najbrž se ni fajn hvalit, da imaš podobne misli, kot jaz. Vsaj do sedaj taki ljudje niso imeli ravno sreče v življenju….
Ma tako, mogoče nisem pričakovala takšne teme ravno od tebe.. Ampak kul..
Se ti zdi, da jo jaz imam? 😉
Tuki se sklicujem na svoj ego, na mejhnem placu z drugim egom… nebi šlo.
Za letn dopust ja, stalno pa ne.
Sposobnost bracanja rutine je pa odvisna od kreativnosti in osebnih preferenc glede življenja. 😎