Tok brez idej,

ali pisanje po Martininih asociacijah.
Sicer je časovna omejitev za pisanje tega in naslednjega bloga zaradi stave z Urško Sonček že mimo ^[1]Vsaj zdi se mi., vendar bom vseeno segel po skrajnih ukrepih in na silo spisal nekaj kar vsebuje besede mušnica, strup, svetloba, branje, deska in čebula. Pa naj bo recimo pravljica:
Nekoč pred davnimi časi je v pravljični deželi pred devetimi gorami, pred devetimi vodami in tik za majhno smreko živela dobra vila, ki nima niti najmanjše zveze s to zgodbo.
Njena sestrična, ki je bila doma na drugi strani smreke je imela znanko, ki je bila poročena s svakom šefa neke avtomobilske firme. Ta je imel zelo rad kaviar. In to je bila ena redkih informacij, ki je bila znana o njemu. Presneti tajkuni.
Prav on je bil tisti, ki je v pravljični deželi za devetimi gorami, za devetimi vodami in za devetimi rekami, potoki (in ostalimi mokrimi stvarmi, ki jih sanjamo, ko nas ponoči mudi na malo potrebo) uspel z vezami postaviti velikansko deponijo odpadkov. Mogoče pa sem malce zašel iz teme…
Kakorkoli, medtem ko je po pravljičnih vodah nosilo plastične vrečke, je nekje v neki jami, na neznanem kraju, rasla človeška ribica, ki si je na vsak način želela postati kaviar.
Kakorkoli:
Mušnice lahko ob pravi svetlobi postanejo kar precej stupene, vendar jih lahko še vedno razrežemo na deski in postrežemo s čebulo. Vendar jih ne sme nihče pojesti.