Drugačnost (Francoski testament – esej)

V družbi, ki živi po nenapisanih pravilih, kjer šteje povprečje in imamo določene standarde, kakšen naj bi posameznik bil, se seveda pojavljajo ljudje, ki izstopajo iz dolgočasne črede. Od velike večine se razlikujejo po obnašanju, jeziku, kulturi, načinu življenja ter sprejemanja stvari, prepričanju in ostalih kriterijih, ki naj bi določali linijo, od katere ne sme nihče odstopati. Prav ti odmiki iz vidnega polja ozkogledne družbe povzročajo takim drugačnežem velike težave pri sprejetju v skupini, v kateri so z njihovega vidika prisiljeni živeti in kakor je opisano v romanu Francoski testament, tudi težave pri sprejemanju samega sebe.
V napol avtobiografskem opisu življenja nekega dečka in njegove babice, Andreï Makine predstavlja Aljošev spopad z drugačnostjo skozi doživljanje odraščajočega otroka. Po spominih starih zgodb in misli razlaga, kako je njegova babica Charlotte prenašala enak problem kot on, v tuji deželi, ki ji je po sili razmer postala domača. Pokazatelj razlik med Ruskimi domačini in njima je predvsem njun jezik, francoščina.
Prvič se mladi Aljoša sreča s svojo drugačnostjo, ko je s svojo starejšo sestro po krivici izrinjen iz neke čakalne vrste. Takrat ga ona potolaži z nekaj besedami v francoščini, on pa se ob temu počuti pomembnejšega in nekako odmaknjenega od ruskega sveta. Takrat komajda zasluti koliko razlik obstaja med zaprtim krogom njegove družine in krutostjo tuje družbe, v katero popolnoma ne spada. Doma mu babica Charlotte doživeto pripoveduje zgodbe iz Francije njene mladosti, kar v njegovi domišljiji slika veličastne zgodbe vpete v čarobnost njegove otroške preprostosti, k temu pa pripomore francoščina s svojo mehkobo in romantičnostjo izražanja.
Ko odide v šolo ugotovi, da so vsi doživljaji, ki jih je do sedaj sanjal s pomočjo pripovedi v prijetnih poletnih večerih, popolnoma neuporabni v krutem ruskem režimu. Stalinistični sistem ga med sošolci, ki so se pripravljeni popolnoma podrediti vsesplošni miselnosti, razglasi za odpadnika in sanjača. V uporu se sprijazni s svojim položajem in še bolj zavzeto išče nekaj, kar vzpodbuja njegov francoski vpliv in ostale ostanke njegove otroške “Atlantide,” kot imenuje babičino Francijo. Osamljen zbira puste zgodovinske dokaze o čarobnih dogodkih iz Charlottinih zgodb, kar ga spravi do nekakšne melanholije, saj ni več zmožen podoživljati in se potapljati v preprostost nerealne pravljice. Prijatelj Paška, še en izobčenec iz družbe mu pomaga, da se vsaj nekaj časa počuti bolj normalnega. Edina stvar, ki ga lahko vrne v zamrli način razmišljanja je ljubezen pomešana s poželenjem, kar ugotovi s sliko treh žensk v drevoredu, ki mu od takrat predstavljajo ideal lepote. Z babico se oddaljita, ruski svet ga sprejme vase.
Počasi začne opuščati svoj francoski vpliv in se vse bolj spopada z vsakdanjostjo. Ko potlači vse, kar ga ločuje od drugih, ga sošolci začnejo jemati kot enakovrednega. Svoje znanje razširja med družbo na načine, ki so všeč njim in se trudi biti ruski. Po nekaj dogodkih ga družba ponovno odrine in kaže na njegovo različnost, zato zbeži k babici. Hoče jo okriviti za vse svoje težave pri prilagajanju, ugotovi, da je Charlotte v enakem stanju kot on in se sprejme takšnega kot je.
Charlottina mladost je bila sestavljena iz večkratnih selitev med Francijo in Rusijo po smrti njenega očeta. Bogastvo, ki ga je ustvaril se je kmalu porazgubilo, zato sta bili z mamo obsojeni na revno življenje v Sibiriji. Mala Charlotte se spopada z družbo, ki je zaničevala reveže, mamino odvisnostjo z morfijem in tlačenjem s strani  priviligerane mladine, ki jo je za boren obrok učila francoščine. Življenje se ji je le malce izboljšalo, ko se je njena mama ozdravila odvisnosti in jo poslala v Francijo k sorodnikom.
Začel se je vojni čas, ki je spet zaznamoval Charlotte in njeno različnost. Kot bolničarka se je odpravila nazaj v Ruske stepe in po težavnem potovanju našla mamo. Tudi ona doživi krut ruski pritisk, ko ji odvzamejo vse dokumente in jo prisilijo, da ostane v državi.  Po mamini smrti se poroči s Fjodorjem, ki zaradi svojega visokega položaja v družbi, zavrača vso njeno preteklost in ji prepove vsakršno povezavo s Francijo. Kmalu njega pokličejo v vojsko, ona pa mora z otrokoma sama preživeti in dolga leta močno skrivati od kje prihaja.
Sama Charlote se nikoli ni popolnoma privadila na, včasih kruto, dvojnost njenega izvora. V starejših letih se, kljub dolgim letom privajanja na  stepsko življenje, v mislih še vedno sprehaja po njeni Franciji. V Saranzi, kjer živi, je kljub vsemu zelo dobro sprejeta in spoštovana, saj večina prebivalcev pozna njeno zgodbo. Tisti, ki že drugače veljajo za nekakšne odmaknjence, se v njeni družbi počutijo bolje in izražajo tiste dele svoje osebnosti, kot jih ne bi nikjer drugje. Dober primer je pijanec in razgrajač Gavrilič, ki ima drugače velik odpor do vseh ljudi, do Charlotte pa se obnaša vljudno in ji marsikdaj tudi pokaže svojo drugo, bolj čustveno plat. Babica kljub vsemu preživetemu pravi, da ji način ruskega razmišljanja ni jasen, kar je tudi ena od stvari, ki Aljoši pomaga k sprejemanju samega sebe.
Vsak človek gre nekoč skozi fazo odraščanja v kateri išče samega sebe. Če je pri temu zaznamovan kot tujec ali nekdo, ki ne spada v družbo v katero bi po zgledu drugih moral, je to iskanje še toliko težje. Vprašanje je, zakaj je ljudi strah vsega tujega, drugačnega in kako so določeni standardi po katerih naj bi se obnašali. Jih skupaj spravimo sami, z občutkom večvrednosti, ali so nam vsiljeni s strani delov družbe, ki imajo od tega korist?
Število besed: 1021
To je generalka, jutri pa zares. Vidim, da bodo velik problem v eseju vejice. Bljah.

12 comments

  1. Sicer mi je všeč, vendar preveč obnavljaš. Med pisanjem probaj stvar aktualizirati-primerjati s sedanjostjo ali s katerimi drugimi deli, če si jih seveda prebral – recimo Zločin in kazen, Hamlet-bi se tudi dalo itd.
    LP

  2. @didi Hvala. Res bi bilo veliko bolje, če bi stvar razvlekel na takšen ali drugačen način, vendar je to vodeni esej na postavljenih vprašanjih, kot smo jih dobili v šoli.
    Ti govoriš o interpretativnemu, ali mogoče razlagalnemu eseju, ki pa je čisto druga zgodba.

  3. ojoj mi obe knjigi tok podrobno obdelujemo, da te kr vse boli, mi smo mogli do zdaj napisat devet primerjalnih, sicer malo krajših pa še vseeno too much, enega, ki se je štel za šolskega, pa poskusnega,
    pomoje da nam bo vsem čist šlo 🙂
    naš razred je sicer zajela vsesplošna panika, da bomo za temo dobili vojne razmere in zgodovinske okoliščine, ker smo jih najmanj obravnavali, največ pa ravno to drugačnost, dvojno identiteto pa dvokulturnost in to…, kakšna so pa pri vas mnenja glede teme?
    glede vejic nam bojo pa res odštevali ja, mislim da na ene dve, tri vejice al nekak tko pride ena točka minusa
    good luck!

  4. @tuna
    Kakšenga posebnega mnenja o temi pri nas ni, če se mene vpraša pa bo definitivno nekaj v zvezi z drugačnostjo, ker obe knjigi temeljita na tej temi.

  5. imel si prav 🙂 se mi je pa osebno zdela tema preveč splošna, hkrati je pa nisi mogu razvit iz teh splošnih površinskih okvirjev zaradi omejenosti besed. no sam da je za nami 🙂

  6. Imaš prav, preveč splošno je bilo. Če bi hotel upoštevati vsaj večino konkretnih primerov na zahtevane teme bi porabil veliko preveč časa in besed (:

Dodaj odgovor za NuckinFuts Prekliči odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja