in se potem prebudiš kakšnih 5 let kasneje. Na isti način, kot bi se ravnokar predramil iz dolge kome, ki si jo pridelal z zaletavanjem glave ob pretirano trde predmete: z rahlim glavobolom, meglenimi mislimi in izgubo spomina. Kot je ugotovil že marsikateri jockey, včasih dojameš, da je težko spet zgrabiti vajeti, ko jih enkrat izpustiš iz rok.
Pri zajedavcih je ponavadi problem, da se neizmerno radi hitro množijo. Sploh, če jih ignoriraš. Takisto se ti v življenju hitro pričnejo množit problemi, če jih poskušaš rešit z gledanjem proč in žvižganjem narodnozabavnih štiklcov. [1]ti ti ti ti ti ti moja rožica Oscilacije med dobrim in slabim pričnejo biti vedno hitrejše, vedno močnejše in naenkrat pozabiš, da je sonce vedno tam, čeprav ga skrivajo sivkasti stratokumulusi.
Tako kot vizualno oslabljeni ljudje ne maramo ogledal, se duševno šibki izogibamo samorefleksiji. Ko pa se končno odločiš in se strumno postaviš tako pred špegu, [2]ali je špegel? kot pred kriterije čustvene inteligence, ti vsekakor ne odleže. Kvečjemu se ti potrdi, da so bili tvoji sumi resnični. Čisto preprosto je krivit druge za podedovane veščine, ki jih prinašajo generacijske travme in neizmerno izvirne frišne travme, ki si jih pridelal s svojimi odločitvami. Ampak vedno sam pišeš scenarij za monodramo lastnega živlenja in je samo od tebe odvisno, če zavržeš zapiske in se lotiš monokomedije.
Življenje je lahko ena sama nagrada. Lahko se zjutraj zbudiš, vzameš v roke najbližjo napravo z zaslonom in se izgubiš v svetu pisanih barv in glasnih zvokov, tesno [3]pa tako švoh povezan s sebi enakimi tepci, ki na vsak način upravičujejo svoje šibkosti. Cele dneve lahko pomagaš nalagat polena na ogenj sovraštva do stvari, ki jo je tisti trenutek pač popularno sovražit. Lahko tudi samo odsotno pomikaš palec gor in dol po gladkih površinah in preprečuješ, da bi se ti v glavi pojavila kakšna koherentna misel.
Opica živi tako, da vidi banano, ki si jo želi in brez kakršnekoli zavestne odločitve začne vozit gokard po ljubljanskih krožiščih naredi vse, da to banano dobi. Ker se ceni. Ker ji je všeč okus po kaliju. Ker dobi endorfinsko brco vsakič, ko olupek vrže v drugo opico. Še dobro, da nismo kakor opice, da bi brez razmišljanja počeli reči, ki jih narekujejo naši nagoni in pohlep po endorfinih. [4]kenede
Za tiste, ki smo odraščali brez hobijev in drugih načinov izzivanja samega sebe, je motivacija predvsem izmuzljiv pojem. Borderkoliju lahko daješ veliko briketov v zameno za salte na ukaz, ampak bodo delovali samo do takrat, ko se nauči sam odpirat vrata kredence, v kateri jih hraniš celo vrečo. Takisto povprečnemu buteljnu nikoli ne bo jasno zakaj se mora najprej na pamet naučit šteti do 100, če lahko to namesto njega dela kalkulator.
Prav nič paradoksalno ni, da te izogibanje družbi pripelje do osamljenosti. Kar ni problem, če v osamljenosti uživaš. Kar naenkrat pa se v življenju zgodi, da pričneš potrebovat spretnosti, ki so jih ta družabni tepci pobirali čisto sproti. In potem se moraš vsega učit od začetka in se malo gabiš sam sebi, ker poskušaš biti empatičen, pa sploh ne poznaš besed za čustva. In poskušaš biti moralen in dober človek, ampak ne veš kako te vidijo drugi. In poskušaš presojati druge in ugotoviš, da je tvoja intuicija popolnoma otopela.
png-download/
Moje življenje ima tako smešno lastnost, da me rado baše z zarečenim kruhom. (Zatorej nemudoma srčno prisežem, da ne bom nikoli postal loterijski milijonar.) In mislim, da bom v naslednjih nekaj letih pojedel več kruha, kot ga povprečen labod ob Blejskem jezeru, ko imajo peki konec letnega piknika.
Za voljo konsistence bi rad dodal še kakaduja na tanku:
Poglej si Jobs 2013, življenje je naše, vse kar potrebuješ je mindframe za spremembe.
Vzrok mrka?
@Sakir Ah, ja. Name imajo motivacijske stvari ravno obraten vpliv. Ker samo ugotovim česa vsega nisem sposoben.
Ironično me bolj motivirata nihilizem in radovednost.