Pridejo musliman, žid, pa Hitler v gostilno

pa noben ne naroči ničesar, ker je vse predrago.
Ta zapis se ukvarja s tematiko, ki ni niti pereča, niti pomembna za takojšnje izboljšanje blagostanja v podalpskih krajih. Zatorej nežnejše duše naprošam, da svoje čustvene izlive in nestrinjanja čim prej odnesejo na terapijo z ustrezno količino žganja in pršuta.
http://languagelog.ldc.upenn.edu/~bgzimmer/meh.jpg
V primeru, da si mazohist in vprašaš povprečnega človeka, če ima dober smisel za humor, boš verjetno težko našel koga, ki bode sebe in svojce opisal kot zelo resne homosapijense. [1]dejanske raziskave nisem delal, ker pišem blog, ne pa diplome na FDVju… Narverjetneje prav vsakdo nežno ujca tisto, kar mu pribije nasmešek na obraz. In točno ta “vsakdo” bi bil neznansko presenečen, če ga bodeš pobaral po mentalnemu zdravju in mu očital, da očitno niti ne razume koncepta smešnih reči. Seveda je to jasno, ker… če pa so smešne, kenede.
Enkrat sem v enem izmed [2]meni ljubih poučnih videojotov (vira žal nimam) [3]že spet – blog, ne FDV diploma spotoma pobral definicijo smeha. Gre za kemijsko in možgansko reakcijo, ki se dogodi zaradi zmožnosti mozga, da si glede na zbrane podatke ustvarja navidezno pot, k kateri naj bi stremeli dogodki iz okolja. Če se ta pot nenadoma spremeni, se mora odvečna energija sprostiti v neki obliki, ki je pri človečnjakih pač…smeh. Zatorej največkrat najbolj učinkujejo kratke, enovrstične šale, ki vsebujejo končni punchline, oziroma “smešnico”.
Na primer, tista, ta neumna:
    Gresta dva čez most, pa ta srednji pade v vodo.
Ali najbolj slovenska možna:
Učitelj: “Janezek, naštej mi tri živali iz Afrike !”
    Janezek: “Lev in dva krokodila.”
Preproste šale. Primerne za krajšanje časa. Niso zares smešne, v človeku, ki jih morda celo ni slišal že 6000x, pa vzpodbudijo rahel smeh, če hoče, ali pa ne.  Iz zgoraj naštetih razlogov.
https://cdn.meme.am/instances/400x/51029628.jpg
Pojdimo dalje. Humor.
Definiranje te besede ni mačji kašelj. Tudi ne pasji, kravji, levji, slonji, ali od kakšne še eksotičnejše živali. V bistvu sploh ni kašelj. Ali kateri drug bolezenski simptom. Kakorkoli, pri humorju gre po razlagi SSKJ za:
    sposobnost za duhovito, šaljivo prikazovanje česa
kar po mojem skromnem mnenju ni čisto cela razlaga. Gre za skupek sposobnosti prikazovanja IN subjektivnega dojemanja smešnih stvari. Ravno pri slednjem, dojemanju, se prične situacija vedno bolj zapletati….
[dramatičen premor]
Gaussova krivulja nam vedno sporoča, da je polovica bebčkov vedno bolj bebastih od povprečnega bebčka. Tale naš povprečen bebček, [4]pa sploh ni nujno, da tlači rodno grudo v Sloveniji, ima smisel za humor nekoga vsakdanjega – statistične mase ljudi, ki si z njim deli veselje  do različnih skupnih interesov. Skupina, ki je najbolj počasna v prilagajanju, ne preveč bistra in iznajdljiva, ampak s seboj nosi nekaj, čemur se reče “javno mnenje”. To so tisti geniji, ki zavzeto gledajo resničnostne šove, kupujejo trač revije, navijajo za NK Zavrč, poslušajo komercialne radije… Na kratko: ne vedo ravno veliko o Einsteinovi teoriji relativnosti, znajo pa na mesec natančno napovedati katera kardašijanova bo naslednja na svet povrgla novega kogabriga.
Gre za opičnjake, ki imajo navado, da vse pokvarijo. Če jim daš alkohol, ga bodo, razredčenega z vodo, točili na glasnih gasilskih veselicah, kjer nekdo nateguje frajtonarco. Če jim daš voljo do branja, berejo Twillight. Če jim dovoliš dostop do interneta, se kregajo na forumih. Če jim daš možnost, da izražajo svoj humor… nastane… hm…. tole:
https://scontent-frt3-1.xx.fbcdn.net/v/t1.0-0/p480x480/13516410_1085423371573095_6497145048561445699_n.jpg?oh=3236055bea94d2338fb04c59ecdd1edd&oe=586F5D80
Čisto vsaka reč, ki se je ta množica dotakne, postane v roku enega leta navadna gnojnica. Še internet je bil super prostor, dokler so ga večinoma zapolnjevali geeki, ki so morali obvladat najmanj elektrotehniko, da so preko dial-up povezave prišli do Matkurje. Potem se je začela množična (zlo)raba osebnih računalnikov in medmrežja s strani mladih mamic in čapcev. Da ne govorimo o neuravnovešencih. [5]mmc forum, tebe gledam
Nekoč je, recimo, [6]pozna 2000ča obstajal trend izdelave demotivatorjev. Zloben pojav, ki se je razširil neposredno iz greznice interneta, spletne strani 4chan (nevednim odsvetujem ogled). Šlo je za dokaj črn humor, ki se je norčeval iz motivacijskih posterjev, uporabljenih s strani korporacij, za vzpodbujanje… ne vem česa. Šlo je nekako takole:
http://hypervocal.com/wp-content/uploads/2011/03/girl-scouts-demotivator.jpg
Kmalu se je trend teh posterjev razširil v zgoraj omenjeno skupino, kar je zaradi  nezainteresiranosti in nemogočih inteligentniških razmer članov vodilo neposredno v … hm. Tole:

VSAK VE

Po mojih ugotovitvah gre za preprosto dejstvo, da večina ljudi ne loči med humorjem in položaji [7]tu nisem hotel uporabit besede “situacijami”, s katerimi se lahko množice poistovetijo. Kar je največji greh, ki smo ga, kot družba, naredili tako veličastni umetnosti, ki sem jo že tolikokrat omenil: humorju.
Oddaje na Radio 1, Strašna Jožeta, Godlerjev šov, Tanja Kocman in podobni tiči ne delajo ničesar smešnega. In ta opazka je popolnoma objektivna. Ves čas uporabljajo večinoma samo situacijsko komedijo, ki je sicer zelo priznana med stand-up komiki, pa vendar jo izpeljejo na tako dolgočasen, zavrt in neposrečen način, da jo za posrečeno lahko vzamejo samo maloumni.
Gonja proti humorju. Je večinoma reč, pri kateri se večinoma zamahne z roko. Saj vendarle ne obstaja. Ampak je tema resnejša, kot bi smelo biti karkoli v povezavi s humorjem.
V tujini se je že velikokrat dogajalo, da so se morali komiki opravičevati za izjave, ki so nekoga od občutljivih užalile. Do dolgih nosov je prišlo tudi na nastopih, kjer se od komika pričakuje samo in izključno šale: povedi, ki zaradi dobre sintaktične in semantične razporeditve v ljudeh vzbudijo smeh. Očitno pa se še vedno najde nekdo, ki misli, da je njegovo mnenje pomembnejše od 15 sekund sproščanja endorfinov na njegov račun.
Za tiste, ki se jim zdi, da so to redki in oddaljeni pojavi, češ da se lahko teroristični napadi in preganjanje satiričnega francoskega časopisa zgodijo samo tam nekje, čez mejo, naj omenim primer, ko sta na vrata dokaj znanega slovenskega tviteraša potrkala policista, ker je šaljivec napisal nekaj vicev o, in proti sliki manj znane slovenske hočem-biti zvezde poslal izstrelek iz nerf pištolice.
Pri takšnih situacijah se hitro postavi vprašanje kje se neha svoboda govora in prične cenzura. Veliko komedijantov trdi, da ne bi smeli imeti omejitev. Jimmy Carr, moj priljubljeni angleški črni komik, pove, da je po njegovem mnenju občinstvo genij, ki določa meje komedije. Za neko stvar ve, da je smešna, če je med ljudmi sprejeta s pristnim smehom. Zatorej je cenzura v njegovem primeru nesmiselna, ker se mu zaradi kapitalistične usmerjenosti današnje komedije takorekoč ne splača govoriti slabih šal, ves čas pa vsekakor išče meje, ki jih še lahko prekorači.
Problem so ljudje, ki tega koncepta ne poznajo in se iz svojevrstnih vzgibov z njim nočejo seznaniti. Na internetu je leglo tega družabno mikro/foto blogersko omrežje Tumblr, kjer se zbirajo ljudje s posebnimi potrebami in drug drugega vzpodbujajo k temu, da bi postali čim manj uporabni člani družbe. Zaradi splošne zagnanosti, ki meji na teorije zarot, jim uspeva dokaj dobro širiti kulturo splošne užaljenosti, kjer dejansko prepovedujejo uporabo določenih besed, četudi so popolnoma opisne. Na primer “črnec” za osebo temnejše poti, “ženska” za žensko, ki se počuti bolj kot moški, [8]resno, ja “debel” za osebo močnejše postave… Ni jasno kako bi taki preživeli kletvice, prijateljske žalitve in črn humor na meji dobrega okusa (o splavu, pedofiliji, nekrofili in podobnih rečeh). Njihov vpliv je šel tako daleč, da so v ameriki celi študentski kampusi prepovedali največje možne banalnosti. Za več podatkov, si lahko ogledate tole povezavo: http://listverse.com/2015/08/25/10-most-absurd-things-to-ban-on-politically-correct-college-campuses/
https://geeezblog.files.wordpress.com/2015/06/im-stumped.jpg
Eden izmed slovenskih komičnih genijev, Iztok Mlakar, je v intervjuju dejal, da je komedija tragedija gledana v rit. To je izjava, ki najbolj opiše splošno vlogo humorja v celotni človeški družbi. Gre za vrsto umetnosti, ki orisuje dogodke še iz druge perspektive. Največkrat njen pogled zelo dobro pokaže človeško neumnost, nesmisle in splošno nepremišljenost. Dober primer opisanega je risana serija South park, ki redno spremlja aktualne dogodke in jih skozi zajetno količino črnega humorja sproti postavlja v kontekst malega ameriškega mesta, brez omejitev. Lahko gre za invazijo kanadčanov, ki “nam bodo, prekleti imigranti, pokradli naše službe.” They took our jobs!. Lahko se tudi zgodi, da čisto določen oranžnoglavi kandidat za predsedniško mesto postane mož, ki drži svojo besedo in imigrante po***** do smrti.
Blagor ljudem, ki dejansko razumejo satiro in cinizem, ali pa vsaj znajo pustit prosto pot ljudem, ki se globoko kopajo v obeh, ker razumejo, da je to nujno za napredek naše družbe.
Slovenija je majhna. Kljub temu se najde nekaj posrečenih in genijalnih smešnežev, ki poskušajo svojo srečo v pesmih (Mlakar, Slon&Sadež), na odru (Pižama), ostali pa se skrivajo za psevdonimi na socialnih omrežjih…
Za zdaj je s slovenskim humorjem tako, kot z dobrimi kavbojkami v ranjki jugoslaviji: ponj je treba čez mejo.

Rezultat iskanja slik za i could eat a horse

Za zaključek:
Brez skrbi, ne pravim, da bi morali vsi ljudje verjeti v isto stvar. Tudi ne trdim, da bi bilo potrebno na kakršenkoli način iztrebiti slabe vice in neposrečene šale. Je pa dejstvo, da raje poslušam 8 ur gostilniških for, kot 5 minut denisa avdića.

References

References
1 dejanske raziskave nisem delal, ker pišem blog, ne pa diplome na FDVju…
2 meni ljubih
3 že spet – blog, ne FDV diploma
4 pa sploh ni nujno, da tlači rodno grudo v Sloveniji,
5 mmc forum, tebe gledam
6 pozna 2000ča
7 tu nisem hotel uporabit besede “situacijami”
8 resno, ja

6 comments

  1. naj začnem s prvo in tretjo opombo… What’s the difference?
    za peto opombo, here’s a beer, can I join?
    twitter ni socialno omrežje, ampak socialni medij… smrkci ga redno uporabljajo kot izgovor za izredno poležavanje twitterašev na asfaltu… ob pol osmih zjutri… v pondelk… z rokam v lisicah na hrbtu!
    si mogu zaključit z avdićem? bi ga poslušu, v živo… da mu vrnem za tisto direktno laganje v slušalko… drgač zamenam postajo, se bojim da bi mi padu IQ in bi se še zabil kam, ker bi med njegovim blebetanjem pozabu šofirat! *jersey shore reference*
    In ker že ravno poudarjaš kako slab humor vpliva na družbo, nisi prvi s prsti v marmeladi pri odkrivanju tople vode…Any community that gets it’s laughs by pretending to be idiots will eventually be flooded by actual idiots who mistakenly believe that they’re in good company.

    1. Od vsega kar si zapisal, razumem reference sam v prvem in zadnjem odstavku. Neke stvari pišeš na pol, dej. :mrgreen:
      Idioti so problem. Se jih pa ne moreš znebit… Ampak ker živimo v demokraciji, je ravno to smisel. Al neki.

      1. ja druga polovica ni za na splet… sam nimaš jajc za kavo, da bi jo slišu in posledično razumu celoto. 😉
        znebiš se jih lahko, zlahka, ampak kdo bo pa štancu okol ob treh zjutri? pa še plačan nisi za to družbeno koristno delo…

  2. Satira do roba in korak čez, praviš.
    Jasno, omejevanje satire je bedno, ker zožuje prostor razmišljanja, izražanja, kritike, iskanja resničnosti po raznih kotih, kjer se ponavadi skriva in intuitivnega – uvidov. In ker omejevanja samega ni mogoče omejiti, zato slejkoprej doseže absurdne dimenzije, kot si recimo omenil, na določenih kampusih čez mega lužo.
    Ampak po drugi strani se sprašujem, kam umestiti segment satire, ki ga nisi omenil, je pa precej in morda čedalje bolj (ponovno) prisoten, tako pri nas kot v paralelnem vesolju tam preko. Ne vem točno, kako bi ta pojav sploh imenoval. Po formi vsekakor je satira. Ni pa ravno smešna, razen za tiste, ki gojijo dokaj močne predsodke in so hkrati pod vplivom precejšnjih frustracij. Predvsem pa je problematičen namen, ki ciljev ne išče med zgoraj omenjenimi, pač pa ima povsem druga dva, precej bolj praktična: užaliti na eni strani puščice in utrditi predsodek na drugi. Skratka, segment satire, ki so ga bogato gojili že v NSDAP, recimo.

    1. Čakno.
      Ti mešaš humor, ki je sam sebi namen, z neko tematsko rečjo, ki se ji bi verjetno lahko reklo kar “ksenofobija”?
      Če plačam nekaj evrov za karto in grem poslušat našega tadebelega Gorenca kako orje njivo, je to nekaj čisto drugega, kot en pobritoglavec, ki nalepi masten strip v občinsko glasilo. Prvo zagovarjam, drugo pa sploh ni humor.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.