moram vsaj enkrat na leto nekaj napisat, a ne. In evo mene, pišem.
Življenje ima tisto zoprno navado, da teče naprej, če sodeluješ, ali pa ne. Če se nočeš preveč ukvarjat z njim in nisi potomec Billa Gatesa, pa si lahko precej nesrečen. Testirano. Tista izjava, da gre krivulja življenja po naštetih petindvajsetih letih samo še navzdol, se vedno pogosteje kaže kot nemarno resnična.
V primeru, da si hočeš pri tej starosti zares zamorit dan, greš lahko gledat biografije kakšnih uspešnih ljudi, ki so že v rani mladosti kazali znake genialnosti in že do polnoletnosti naredili toliko izjemnih stvari, kot si ti povprečno slabih. Po spremljanju nemarno sposobnih kolegov, s katerimi si se znal [1]začuda vedno obkrožit, pa lahko zadnjico mirno položiš nazaj na klop, ker je tvoj vlak zagotovo že odpeljal.
Takih stvari sploh ne govori depresija. Ali zavidanje. Nikakor. V bistvu ostajaš poln optimizma, ker ima zagotovo vsak [2]še tako debilen posameznik svojo vlogo na svetu. Nekateri imajo namen civilizacijo porivat naprej, drugi se morajo delati nevidne in čim lažje, da tisti prvi nimajo preveč dela. (Na temu mestu lahko izpustiš tiste, ki vsako poskus osmišljanja kaosa raztrgajo, zažgejo in se na pepel podelajo.
Vsega je kriva omejenost. Ponavadi tista, ko prepozno ugotoviš, da čas sploh ne teče, ampak odteka. Za razliko od vode pa žal potem ne izhlapi in pade nazaj, ampak po najkrajši poti zdrvi v brezno, o katerem še vedno tečejo debate, če je brez dna.
Vsakdo potrebuje nek pobeg iz realnosti. Nekateri se zatekajo k kemičnim substancam, spet drugi si primerjajo bicepse v špeglih bližnjega fitnesa. Moj pobeg je druge vrste. Občasno občudujem pisateljske sposobnosti kakšnega res dobrega poljudnega raziskovalca. Ob dnevih, ko je moje možgansko tkivo lene sorte, pa si zarolam kakšnega s TiTube, da stvari postavim v perspektivo. In bilo je lepo.
To je to za danes, ker je polna luna. Obema bralcema lepe pozdrave. Samo za vaju je tu slika jezne zlate ribice:
ti še živ? 😀
ponavad se ob zakvačkanju vprašam če bo mel smisu zgublat živce v danem trenutku čez leto, 10, sto… baje bo bolj.
Živ, mrtu, nobene veze. Za tebe se bolj čudim, da si še.
dokler brcaš, si v opomin vsem ljubomrznežem, da jim še ni uspel. 😛