Bukseljen

Ma itak vsi poznamo tiste trenutke, ko si na vrhu sveta, zmagal, dobil pohvalo, raztural, ko so se vse neskončne spremenljivke združile v tisti neverjeten trenutek, da si na vrhu sveta. Takrat se zdi celo življenje ena lahka nelagodnost, ki jo imaš pod kontrolo, če imaš že ravno tri minute časa. Po drugi strani prav vsi poznamo tudi nasprotne momente, ko te bljuvajoč vetrič, na stopnji desetih procentov moči primorske burje, vrže tako daleč iz začrtane poti, da ti še garmin ne bi mogel pomagati. ^[1]za trenutek predpostavimo, da garminova navigacija sicer ni čisti krep. 😛
Minilo je deset let, kar sem privekal na svet prvič prišel v Žabarijo in od takrat kar nekako vztrajam tu. Migrant, bi se lahko reklo. Po vseh letih še vedno redno primerjam ta betonski pekel z nami, “ta normalnimi” s periferije. Pa še nekaj stvari mi ostaja iz tistih davnih časov, ko sem se poskušal učit o svetu. Kdaj pa kdaj, recimo, kakšnega kolega pokličem s skrite številke in ga s pristno domačo govorico poskušam prepričat, da “v kmečk’m glas’ piše, de prodaje nakladalko”. Velikokrat se tudi spomnim, da sem vsakodnevno v daljni okolici edini, ki je medveda videl večkrat, kot povprečen ljubljančan letno vidi sončnih vzhodov v Kotlini.
Sicer pa je čisto vseeno. Nikogar ne zanima zares, nihče te tega ne vpraša. Vsak sistem, v katerem se znajdeš, ima toliko šibkih točk, kolikor je v njem ljudi. Čeprav citati iz različnih filmov in ostalih fantazij trdijo drugače, se sistemov ne da pretentat, lahko pa na glavo obrneš tiste, ki imajo pravico odločat. To bi bilo osnovno pravilo, s katerim že celo življenje lezem naprej. In bom še vztrajal.
Pa pojdimo k bolj vedrejšim temam. Danes se v prestolnici prižigajo lučke, kar je očitno ultimativen dogodek za vse pijanske sibirske vešče, pa tudi za ljudi, ki se lahko z njimi poistovetijo v tendencah k stanju v gneči in pitju alkohola pri izredno nizkih temperaturah. Ker pa je tak dogodek samo uvod v enomesečno ponavljanje ene in iste stvari, pa naj vse bralce opozorim, da če vidijo koga, meni podobnega, v bližini centra, definitivno nisem jaz.
V bistvu sem se hotel samo oglasit, ker nimam nič pametnega za povedat. Pustil vas bom pa z vprašanjem:
Zakaj bi kdo jedel ribe, če začnejo smrdet, ko jih vzameš iz vode?