Tam je bajta, v New Orelansu

Pravijo pa ji Hiša vzhajajočega sonca, itak. Ker so američani, najbrž. [1]Ja, vem, že ne vem kolikokrat je bil ta komad gor. Sue me.

Sklepam, da je že kdo mislil, da sem pozabil na tale blog… pa evo me. Zvečer tapkam po tipkovnici, kot da ne bi imel tega dovolj že med delovnim časom.
Pomembnost dogodkov, ki so se zgodili v času od zadnjega javljanja je vsekakor na dovolj nizki ravni, da bode njih opis minimalen.
Poletje je zletelo mimo kot golob v dobro očiščeno steklo. In to točno tisto poletje, ki naj bi bilo [2]po mojem genijalnem predvidevanju, na začetka leta tisto, ko bom imel čas za hobije, [3]ki obsegajo brezbrižno brskanje po internetu in občasno kakšna družbeno koristna dela druženje z ljubljenimi osebami, [4]ki vsebujejo nekaj izbrane družbe, creme-de-la-creme branje, [5]še česa drugega, kot navodil za uporabo wc račke na wc-ju, ko pozabim telefon pisanje [6]sms-ov, večinoma in nasploh izboljševanje svoje korpuskularne substance. [7]kar je itak nesmiseln podvig, če redno izgledaš kot đizahist na osemindvajseti uri straže pred jamo Izkazalo se je, da so moja predvidevanja naivna kot prva pomladanska trobentica, ki februarja pogleda iz zemlje, pomežikne soncu, nato pa jo zasuje urin mimoidočega psa in meter ledeno mrzlega snega.
Dokaj kvalitetno mi je uspelo naredit nekaj toplih kilometrov na pedalih, prebrat nekje dve knjigi in naredil nekaj krpanja potrganih medčloveških odnosov, potem je bil pa september. S tem tempom bo jutri že novo leto, pojutrišnjem bomo pa umrli. Ampak gremo raje k vedrejšim temam.
http://cdn.meme.am/instances/55127836.jpg
Koliko sebe se v vsakem trenutku splača obdržat. Kolikšen del prtljage lahko v vsakem delu življenja vržeš stran, pa bo tvoje bistvo še vedno enako. Sploh ne govorim o upih, sanjah in neuresničenih željah, ampak o čisto vsakdanjih mislih, ki se ti nek trenutek zdijo vredne premlevanja, naslednji utrip pa jih zavržeš in se jih nikoli več ne dotakneš. Balast. Malenkosti, ki te lahko vsak trenutek povežejo s sosednjo dušo, ki je nekoč že hodila po isti poti.
Odstavek za preskočit, ker je jamrajoč: Problematika (ne)pisanja me bo vedno mučila. Nikoli nisem znal namenoma najti navdiha za tipkanje. [8]Če me kdo pozna, bo vedel, da na roke pač ne pišem, ker je to delo za plebejce brez tipkovnic. Pisanje pač pride samo od sebe – tako je vedno bilo in vedno bo. Občudujem ljudi, ki znajo iz sebe iztisnit črke, ki se tako čudovito povežejo v smisle, ki pobožajo bralca po duši. In to čisto kadarkoli se pač lotijo pisnega udejstvovanja. Pri meni se občasno pojavi kakšna misel, kakšna neobdelana besedna zveza, stavek, smešnica, ki nikoli nikamor ne dozori in se ne zapiše.
Potem pač nastane tole.
Izbiram tematiko. Bloga, namreč. Ker sklepam, da bo lažje pogosteje pisat, če bo tematika podana. [9]Sprejemam predloge, seveda.
Za vse, ki ste z branjem vztrajali do sem: kaj je z vami narobe?
http://i.dailymail.co.uk/i/pix/2013/09/26/article-2432922-18472EF100000578-505_1024x615_large.jpg

References

References
1 Ja, vem, že ne vem kolikokrat je bil ta komad gor. Sue me.
2 po mojem genijalnem predvidevanju, na začetka leta
3 ki obsegajo brezbrižno brskanje po internetu in občasno kakšna družbeno koristna dela
4 ki vsebujejo nekaj izbrane družbe, creme-de-la-creme
5 še česa drugega, kot navodil za uporabo wc račke na wc-ju, ko pozabim telefon
6 sms-ov, večinoma
7 kar je itak nesmiseln podvig, če redno izgledaš kot đizahist na osemindvajseti uri straže pred jamo
8 Če me kdo pozna, bo vedel, da na roke pač ne pišem, ker je to delo za plebejce brez tipkovnic.
9 Sprejemam predloge, seveda.

15 comments

  1. Tematike so povsod okrog tebe, samo svoje nekoliko otopele čute moraš navaditi nanje. 🙂 Začni s svetom okrog sebe, če ti že tvoje življenje samo ne ponuja dovolj materiala (čeprav v slednje zelo močno dvomim, najverjetneje se ti zgolj zdi, da je vse, kar se dogaja, preveč “običajno”, pa temu nikoli ni tako, če znaš pogledati iz prave perspektive). Svet je velika, kompleksna celota in nje delci so čisto preveč zanimivi. In ti imaš sposobnost opisovati jih na svoj zelo specifičen in unikaten način. Začni s kako generično povedjo in napreduj od tam naprej (konec koncev jo še vedno lahko na koncu izbrišeš ali preurediš, nihče razen tebe je ne bo prebral, da bi lahko sodil). Le pogumno, mi bomo brali!

    1. Uf, kakšna čast. Nasvet s strani strokovnjakinje. (Tole ni sarkastično, čeprav zveni. Častna) (To v prejšnjem oklepaju tudi ni sarkazem. Joj, tole mi ne gre.) Pa saj na tak način pišem, vedno. Ampak je čas, ko je svet tako glasen, da preglasi tisti mali glasek, ki ve kam postavit kakšno črko.
      Sicer pa nimam kakšne sposobnosti opazovanja in opisovanja. Edino težaškost. :mrgreen:
      Ti pa hitro pisat, prosim.

  2. where to begin?
    tip ma dobr glas, ampak Dexter ni bil sposobn izvest tazga bloodbatha, kot tale dela masakr nad to ubogo dušo od komada…
    tempo vsekakor, pizda da bi lenivci več skp spravl če bi postavu tipkovnco pred njih. :mrgreen:
    če ne gre na trezno, pa s katalizatorji, italjani obvladajo naš hmelj, nemci itak, osebno pa priporočam kej bolj naravnga. 😉

    1. Ah, Sakire. Vsaka ušesa imajo svoj možgan. Meni je komad boljši kot original. Res pa je, da najbrž nisem originala poslušal milijonkrat, tako kot ti in nisem preveč navezan nanj.
      Pa, a veš kaj? Ne rabim kakšnih substanc. Potrebujem samo…gmh. :mrgreen:

Dodaj odgovor za NuckinFuts Prekliči odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.