Tomahavk

je priletel v drevo in se z ostrim robom zabil vsaj do polovice drobne breze, mimo katere je še trenutek pred tem na dolgo koračil z ostrogami opremljeni mladenič, ki je v ihti komajda uspel obdržati cigaro med rumenimi zobmi. Vesterna je bilo v trenutku konec, ko je avtorju tega bloga realnost primazala strastno klofuto.

Surova pleskavica je vedno surova, vendar se problematičnost tega pojava hitro izgubi, če si jo pekel sam. Tako tudi pristna ljubezen ^[1]taka, izklesana iz najčudovitejših srčnih skal, mavrice in z vonjem rožmarina na svež pomladanski dan do človeške vrste, ki jo dolga leta gojiš v globinah svoje duše še vedno vztraja, tudi ko poti svojega življenja po lastni volji usmeriš v delo z ljudmi. In, če se je kaj na svetu blizu praktičnega prikaza teorije kaosa, je to to. Noben dani trenutek ne moreš biti prepričan v kakšno situacijo boš pahnjen in kolikšno stopnjo retardacije priljudnosti bo padel pogovor. Vse skupaj nemarno spominja na potapljanje na dah, ampak ne na tisto verzijo s plavutkami in masko, ampak na tisto beton-na-noge-vreča-čez-glavo iz mafijskih obračunov. Ampak se počasi naučiš brezsramno odnesti pleskavico nazaj na žar. ^[2]in zrastejo ti škrge

Dokler imaš čas za sanjarjenje, svet izpade veliko bolj grd, kot takrat, ko ne najdeš trenutka niti za dva globoka vdiha. Ker ne veš kaj zamujaš, najbrž. In čeprav je spet prišlo obdobje, ko obuvamo ta debele štumfe in se zavijamo v šestero debelih plasti sintetike s Kitajske, še toliko bolj ceniš trenutke, ko lahko zunaj napolniš pljuča z najčudovitejšim gozdnim izcedkom, močno ledenomrzlih prvin. Ampak to deluje samo, če si daš obljubo, da to ne bo obdobje, ki bo trajalo večno in da si boš nekoč, nekje, v prihodnosti vzel čas zase. Za goltanje literature, praskanje po spletu, intelektualne izzive, brcanje pedal, hojo v hribe ^[3]no, slednje je samo slikovita prispodoba in za tisoče drugih aktivnosti, ki naj bi višale pretok življenjske tekočine v pozitivo.

Mikavnost povprečnega domačega kompota prilično poleti v višave, kadar ga nimaš pri roki. Presneto, še sladice iz rabarbare bi najbrž dišale (pa si sploh ne znam predstavljati kakšnega okusa so), ^[4]in niti ne vem kako izgleda rastlina ker je telo že zdavnaj izgubilo poželenje po pecivu, ki ga bližnja pekarna po dvaindvajseti uri prodaja po polovični ceni..  Človek bi si mislil, da je vesolje vredno kvečjemu piškavega oreha, če ti zjutraj namesto trobent in fanfar tišine pod nos ne bi planile vse prvine ljubljanskega ozračja. Od zvoka zavor stare trole, katere voznik šele zadnji trenutek opazi, da je ob cesti postaja, pa do smoga iz rdeče-belega dimnika, ki se bohoti kot prvi jutranji pogled skozi okno. Ampak potem glava pomisli, da ni vse tako napačno, ko poskuša mimo omenjenega dimnika za čudovitimi Alpami na daljavo razpoznati kakšnega kozoroga in še za nekaj let odloži dan, ko bo morala svoje noge odpeljati k ortopedu.
Morda je prejšnji odstavek nejasen, ampak s tem ni nič narobe, ker je namenjen prav določeni osebi, ki si bo z njim nekaj časa nemarno razbijala glavo.
My work here is done.