Tok misli #12

Kadar se v vidnem polju vse obarva na odtenek temno sive, ki počasi spominja na črno zagotovo ni krivo poletno sonce, ki je po stari navadi vedno visoko na nebu, niti ni kriva megla, ki zadnje čase na različnih višinah rada navlažuje zemljo, ampak glavni razlog tiči v očeh samih.
Čisto brez problema bi se nepridiprava, ki to povzroča, lahko iskalo v nečemu površinskemu, skorajda plehkemu. Vsak bi s prstom najprej pokazal na bližajoče izpitno obdobje, na preveč čustvene odzive, ki jih nosijo bližnji pod stresom in podobnimi pritiski. Ampak tokrat je zadeva veliko globlja, močnejša in trdnejša.
Likvidacija bedarij in motečih ljudi na vseh koncih je sicer olajšala vsak dan, ampak je zaradi potrganih vezi, preko katerih so se zgradili zidovi in se postavila straža, postala ena izmed najbolj bolečih izkušenj. Biti osamljen pri vseh milijardah ljudi na svetu zveni nemogoče in na sploh debilno, kot vsaka neumnost pa je tudi ta oddaljena le en nepremišljen korak vstran. Ampak izkušnje pravijo svoje in zahtevajo tudi tako radikalne ukrepe. Ostali so ljudje, ki mislijo, da so blizu, pa vendar ne morejo do tistega dela, ki je ostal za obzidjem. Zakaj? Ker se je vedno izkazalo, da ga nihče ne prenese in da mora ostati tam zadaj, skrito in premlevano samo v prvi osebi. Tudi tokratni poizkus ni bil izjema in se je navsesplošno zaupanje spremenilo v kratke in odsekane stavke, brez pomena. “Heh, sej bo.” in ohladitev odnosov. Nihče pač noče poslušati nekoga, ki razdaja sebe. [1]No, eni ostajamo taki debili…  Itak pa je vsak zadolžen za svoje težave in reševanje le-teh, pomoč pa je itak samo tisto, kar daješ, ne ponujaš, tako da se bo samotarskost od zdaj naprej še toliko bolj povečala
Svet je grozno glasen. Vsak trenutek se polni z vpitjem in dretjem življenja vsakega najmanjšega bitja in kateregakoli produkta človeške vrste. Kljub vsemu ga z najmanjšim trudom preglasi lastni jaz, ki na zaprtem kraju išče debilni optimizem in ignoranco, ki sta se včasih bojevala kot konjenica in pehota. Večkratni prebliski, da je vse enako kot je bilo in da se bi morala moč za nadaljevanje poti skrivati pod zadnjim zvrnjenim kamnom, niso v pomoč. Zaprta vrata so odsekala vez z zdaj propadlimi načrti, upanje še tli, ker mora, iz navade. Ko si enkrat dovolj globoko ne izplezaš več.
Je prepozno? Prepozno je.

References

References
1 No, eni ostajamo taki debili…

14 comments

  1. Dej dej, ne govor neumnosti. Človek obrača, življenje obrne. Ja, še en kliše, jih mam v malem prstu, sploh zato, ker so se do zdej še vedno izkazal za resnico.

  2. Mene pa prov zanima, kaj se skriva za tem obzidjem. Ker sem tut sam na verigah v temi skrivu svojo zver, misloč da nima kej delat na planem, pa sem se zmotu… 😉
    Še vedno se najdejo ljudje, k jih privlač natančno tist česar se sami pri seb bojimo. 😀

    Je tmle na konc depresija, al kej druzga?

  3. @tina Zato pa čakam, da se vse reši samo od sebe… Ja… Ker pomaga, da se sam spraviš v težave, nato pa prepustiš višjim silam, da jih spravijo v red… Ne?

    @Sakir Oh, najbrž ni nič posebnega. Le tokovi misli, ki so tako zakomplicirani in v sebi skrivajo globoke bedarije, da mejijo na čudaštvo. Ne bodi tako prepričan, da je vse kar je skrito zanimivo, kvečjemu je odbijajoče. In lahko, da je depresija, lahko, da ni. Kaj mi pomaga, če popredalčkam stvari?

    @nmohoric Pozabil si narediti presledek, zato praviš, da imaš “popolno mast.”

  4. One man’s trash is another man’s gold. :mrgreen:
    Da ne omenjam, da so bli vsi veliki geniji svojga časa mal čudaški…

    Laži je operirat s stvarmi, če veš kje so in kaj so. 😀

  5. Not this time. Pa, če ciljaš z genijem nase je še vse ok, mene bi se težko vrglo v to kategorijo. Zelo, zelo, zelo težko :mrgreen:

    Mislim, da v temu primeru to sploh ni potrebno. Kar je treba postoriti je, da najdem vzroke in jih uspešno ignoriram. To je to 🙂

  6. Ljudje so te prizadeli in te še bodo. To je dejstvo. Če se pa misliš sedaj skrivat pred čisto vsakim lahko izgubiš možnost, da bi spoznal osebo, ki bi te razumela in se ne bi ustrašla tega…

    Sicer pa sama ne prakticiram določenega skrivanja, ko jih jebe, če komu ni kej všeč gre lahko stran :mrgreen:

  7. Točno to je tisti paradoks, ki lahko najbolj mori človeka. Izogibati se slabim stvarem in s tem izgubiti tudi dobre, ali pa ostati sredi nečesa slabega, da lahko potegneš kakšne pozitivne trenutke…

    Ma ti si itak fenomen… Samozavest serijsko :mrgreen:

  8. Naj ti ne bo preveč mar za vse skupi, deli baby korake in počni kar te veseli. Slej ko prej spoznaš nov folk…

    Source: nekdo k bi še par mescev nazaj ob novici da je še edini primerk človeka na Zemli ,začel premišlevat kje bi dobil kej dobrga za jest. :mrgreen:

  9. @Kefir Sej mi ni več mar. Sam težko se je spravit v tako stanje brez kakšne pozitivne vzpodbude. Drugače pa ti želim še veliko veselih mesecev samote. Life is better that way..

    @Svoboda Ma tud spravljanje teorije v prakso je ena izmed šibkih točk človeštva.. Smo pač samodestruktivna vrsta.

    In točno o temu govorim. :mrgreen:

Dodaj odgovor za Svoboda Prekliči odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja