Nartadaljši teden

Po dolgem in (na)sitnem vikendu se je seveda prileglo sebe in svoje čarobno misli odpeljati v glavno mesto. Če od nečesa ne pričakuješ veliko si lahko vedno dobro presenečen. Isto velja za ta teden. Le, da mu je manjkal tisti punch-line, ki bi presenetil. Vseeno je uspel konkretno pomešati bioritem, ker sem cel četrtek mislil, da je petek.
Ponedeljek zvečer je bilo seveda treba po povelikonočno nazdraviti s kokakolo z butljem. Ali dvema. Tak lep okrasni pridevek si (skupaj z mano) zaslužita zaradi tematike pogovora in obnašanja vrednega dvojnega rumenega kartona in izključitve. Random flashback: ena od najslabših služb je biti dostavljalec pri Dobrivili. Vsaj tako lahko sklepam iz citata, ki ga je ubožec moral tam v centru izreči v mikrofon domofona:”Dober večer, tukaj je Dobra vila!” Poleg osramočenosti je moral mladenič pod popisano čelado prenesti še pogled na nekoga, ki se je od smeha skoraj zadavil z grižljajem pice.
Torek. Rutinsko jutranje vstajanje po šestkrat prestavljeni budilki, dve minuti pred pričetkom predavanj, ignoriranje cimra, ki se poskuša pogovarjati ob tako zgodnji uri, [1]A huge no-no! izogibanje ljudem, ki prihitijo skozi vrata fakultete in se odpravijo točno preko, ali pa kar po liniji, na katero ciljam, kimanje sošolcem, čakajočim na zamujajočega profesorja, predavanje, kjer vem odgovore na vsa profesorjeva vprašanja, razen na tistega, ki ga zastavi meni, na koncu pa še kosilo in odhod v trgovino po malico. Standard procedure. Seveda mera enoličnosti ne bi bila popolna brez službe, kjer sem 8 ur opravljal delo, ki ga drugače naložijo delnim invalidom. [2]Ni mišljeno žaljivo, vendar lepljenje majhnih nalepk na izdelke pač ni ravno služba, vrednega zdravega in močnega fanta… Kakorkoli že, brez stola in prostora, kamor bi se naslonil sem v dolgih urah brez družbe dobil krče v mišicah, za katere sem že zdavnaj pozabil, da obstajajo. Seveda pa nič ne more nadomestiti dolgih [3]res dolgih! trenutkov miru in tišine, ki sem jih bil deležen na čisto svojem kotičku skladišča. Predvsem zato, ker vsaj enkrat nisem poslušal radia antena in njihovih treh pesmi na repeatu, niti nisem slišal debat o nogometu, ženskah in…. no, tukaj je “in” za brezveze, ker sodelavci še nikoli niso prišli do kakšne druge tematike.
Sreda je minila kot bi mignil, ker sem se uspel naspati. In, ko rečem, da sem se uspel naspati mislim, da bi se lahko, pa se nisem. [4]glavni krivec najbrž bere tale zapis. Ti že veš kdo si. Ja, ti ja! Kakorkoli, tisto dopoldne smo v našem stanovanju izgubili cimra. Ko rečem, da smo ga izgubili seveda ne mislim, da je komu padel iz žepa med hojo po velikem travniku in bo treba organizirati iskalno akcijo sestavljeno iz čevljev polnih blata in neznanskim neuspehom na koncu. Ali pa, da se je zakotalil pod naključno mizo in ga bomo našli šele čez kakšno leto med generalnim čiščenjem. Čisto preprosto je ubožec obupal nad nami našo univerzo in bo srečo preizkusil na Štojerskem. Zdaj pa čakamo na najhujšo novico. Če namreč v naslednjem tednu ne dobimo novega cimra to pomeni, da mesto v stanovanju hranijo za naključnega iskalca zabave, pijače in deklet… torej Erazmovca. Na poti na delovno mesto brez prigod v krožišču ne bi šlo. Tako sem v večpasovnem iz levega uvoza zapeljal na najbolj notranji pas zapeljal suvereno, kot bosanka zakoraka v kupus, [5]citat ukraden Fetaliju z desnega pasu pa je namesto na prvi izvoz neka opica v gokardu [6]ljubljančan v bmwju zapeljala na srednji pas, potem pa skozi celo krožišče silila v moj avtomobil. Ko se je genij za volanom končno ozrl v levo in opazil zmanjšano razdaljo med mojim in njegovim ogledalom je bilo cikcakanje..neprecenljivo. Z mojo srečo v službi dopoldan ni bilo nobenega študenta tako, da me je čakalo osem ur popolnoma enakega dela, kot prejšnji dan. Razlika je bila samo v tem, da sem našel prostor za svoje sedalo in da sem imel družbo. Če bo katera dama kadarkoli kupila Deborah lak za nohte,  (možno tudi šminke…)) ali pa dva in bodo nalepke na njemu zamaknjene v vse možne neestetske smeri, je to zaradi ogromne količine neumnosti in smeha v tistih nekaj urah, ko sem sodelavcu pripovedoval vice o hrvatih. [7]naj na temu mestu omenim, da prihaja iz krajev nižje od naše južne meje. heh
Četrtkovo jutro je prineslo ogromno novosti. Prespal sem obe budilki in se (kljub prijaznim sms-om sošolke, ki je zatrdno zagotovila, da je moje spanje, medtem, ko ona uživa na predavanju, popolnoma krivično), zbudil šele minuto pred pričetkom nadvse zabavne elektrotehnike. Kot je v navadi na fakultetah sem vsemu navkljub uspel tja priti pred profesorjem, ta pa nam je nekje na polovici dal nekaj upanja z besedami:”Zdej bomo jemal eno lahko snov, ker vas je bolj mal pa rabmo pol študente za drugi letnik…”  No, ko sem se uspešno prifejsbukal, priblogal in priinternetal do konca predavanja sem v nekaj minutah s svojimi šili, kopiti in vrečami soli na kobilici skidal domov.
To je to, nič posebej zabavnega, kot dnevniški zapis je pa kul. Čez 7 let vse prav pride, pa to….

References

References
1 A huge no-no!
2 Ni mišljeno žaljivo, vendar lepljenje majhnih nalepk na izdelke pač ni ravno služba, vrednega zdravega in močnega fanta…
3 res dolgih!
4 glavni krivec najbrž bere tale zapis. Ti že veš kdo si. Ja, ti ja!
5 citat ukraden Fetaliju
6 ljubljančan v bmwju
7 naj na temu mestu omenim, da prihaja iz krajev nižje od naše južne meje. heh

8 comments

  1. Želim si slišati vsaj en vic o Hrvatih 😀
    Btw, če želiš poslušati malo več glasbe prestavi na radio city okoli 5 skladb ter radio center okoli 7 skladb 😀

  2. No, ker ste vsi trije očitno neverjetno nezainteresirani za googlanje vicev o hrvatih se bom jaz potrudil:

    Učiteljica vpraša novega učenca :
    – Kako ti je ime ?
    – Denis, iz Ljubljane.
    – Aha torej ti si…
    – Hrvat.
    – Čakaj. Kaj ti je mama ?
    – Slovenka
    – Kaj ti je oče ?
    – Slovenc.
    -Pa dobro in kako si lahko ti Hrvat ?
    -Danes sem se malo butasto počutil pa sem si mislil, kaj ko bi bil danes Hrvat.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja