Tok misli #2

Spet berem. Knjigo o neandertalcih. Ampak kako grdo včasih izzveni posploševanje. Pisateljica ne piše od “neandertalcih” ampak o izumrlemu Rodu starega ljudstva. Čarobnost besed pač. Ko bi se le lahko naučil z besedami priklicati občutke, ampak na univerzalen način. Vse klasike in bodoče klasike so napisane tako, da se vsak najde v njih in odnese približno enak vtis in podobne zaključke. Moje pisanje pa verjetno kakšne močnejše misli od “tisitokglup” v širši množici ne vzbuja.
Katersža črtžžžžka je na tipkovnci narejena samo za v napoto? Ko poskušam izbrisati kakšen napačno natipkan znak, jo velikokrat ponesreči zadanem. Da ne omenjam, da je na vsakem tipu tipkovnice postavljena na drugo mesto. Saj bi se jezil, pa je prelepo, kadar se ne sekiraš zaradi majhnih neumnosti.
Ali obstaja univerzalni vzorec obnašanja? Tak, ki bi nas v vsaki situaciji rešil iz zagate, že če bi se ga v osnovi držali? Mogoče iskanje kompromisov, ampak čisto povsod, pa še tukaj se pojavlja vprašanje, če je tak način dolgoročno uspešen. Ne vem sicer zakaj…
Mislim, da je v zgornjem odstavku kakšna vejica preveč, ali pa premalo. Nekako izgubljam občutek kam jih moram postaviti. Bah. Tudi, če me kdo okrega. Zdi se mi, da je večje blatenje jezika tisto bedasto slengovsko pisanje s socialnih omrežij. Velike in male črke, trdi l-ji, mehki č-ji in okraski brez vsakršnega pomena. In izvirnost? Kam je šla izvirnost?
Iščem novosti v komunikaciji. Nekaj še ne slišanega, še ne zlajnanega od prazgodovine pa do sedaj. Nek skupek besed, ki bi drugače povedal isto stvar, opisal iste misli, ampak še vedno pustil enako dober vtis. “Ljubim te” je okrajšava, bolj verjetno celo kliše. Mora obstajati še kakšena besedna zveza, katere udarnost bi bila na isti stopnji, pomenila pa bi isto. Pa ni. Omejenost jezika.
In filmi. Vsi filmi zgrajeni po istem kopitu. Nek dramatski trikotnik, pri katerem že na začetku veš kakšen bo konec, kdo bo končal s kom in kdo bo propadel. In potem je tisti prikaz, ki se le malce razlikuje od ustaljenega vzorca proglašen za dobrega in dobi nešteto nagrad. Ampak naj. Koga briga?
Luna mi gre občasno na živce. Še posebej, kadar je polna in je ob času za spanje na strani hiše kjer je tudi moje okno. Torej, če predraga Luna to bereš: prosim, pojdi stran.

2 comments

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.