Tok misli,

ali pisanje po lastnih asociacijah.
Pisal bi o malem belem zajčku, pa bi bil ponovno edini, ki bi ga docela dojel.
Si lahko postavim retorično vprašanje? Se sploh kdo kdaj vpraša, koliko so retorična vprašanja dejansko pomembna pri slogu pisanja in kaj sploh je slog? Je nekaj tehničenga in otipljivega ali je to samo občutek, ki ga dobimo ob branju. Že zdavnaj sem ugotovil, da je nekatere avtorje dosti lažje brati kot druge. Da bi se le spomnil naslova knjige, oz. triologije knjig, precej debelih, ki sem jih prebral v treh dneh in se jim posvečal dosti raje kot računalniku. Pisatelj je napisal čisto vsako besedo na pravo mesto. Koga briga, če je to samo leposlovje. Po moje se iz leposlovja dolgoročno naučiš še celo več stvari kot iz klasik in knjig z bivanjsko tematiko, s katerimi nas pitajo v šoli. Oh, da bi tole brala naša profesorica za slovenščino. Ko smo že pri knigah za šolo: letošnji branji za maturo sta za odstrel. Moje skromno mnenje. V njiju ne najdem ničesar posebnega, za moj okus je veliko premalo dogajanja. Kot v temule miselnemu toku, ki ga sploh nihče ne bo prebral,
ker govori samo o mojem mnenju in mojem pogledu na stvari. Z nekaj besedami bi to opisal kot nepotrebno kompliciranje. Mislim, če opisuješ štiri nepomembne dogodke z milijon besedami, čustvi in mnenji, je to brezvezna in grozno nepotrebna potrata besed. “Nosil sem
vrečo, domnevno polno orožja, čez pol Ljubljane” lahko napišeš samo z eno povedjo. Po zdravi pameti tega ne opisuješ na treh straneh drobnega tiska. Kaj sploh pripelje t.i. pisatelja do tega, da opiše svoje celotno življenje v knjigi? In zakaj se vedno najdejo voajeristični kritiki, ki njegovo delo ocenijo za umetnino. To je vse preveč abstraktno.
Koga se sploh proglasi za umetnika? Če nekdo zna najti asociacijo na karkoli kar pač vidi in to prikaže na način, ki je v temu svetu proglašen za “umetnost,” je avtomatsko vključen v to skupino? Ali je to mogoče vsakdo, ki se ukvarja s takim načinom razmišljanja? Saj, ostali so preveč zazrti vase, v svoje vsakdanje skrbi, pustijo toku pozavesti, da jih vodi. Potem pa enkrat poči. Ali pa nikoli. In razmišljanje se mi ustavi. Ne vem več v katero smer naj zapodim misli. Dovolj bo na to temo. Pa tema je zunaj.

2 comments

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.