V vedno vroči Grčiji je žgalo sonce. Nazadnje je deževalo pred eno uro, prah na cesti pa se je že čisto popolnoma posušil in se je spet dvigoval pod kopiti kočijažev in njihovih konjev. Psi so se z otroci valjali po zadnjih blatnih lužah, ter občasno spustili bevsk ali dva.
Iz velike stavbe blizu trga se je kmalu po tričetrt na pol osmo zaslišalo razbijanje in vpitje. Vse živali, ki so imele kaj rade svoje perje, dlako ali luske so pobegnile v svoje in hiše, ljudje pa so se hitro pobrali v svoje luknje. Vrata stavbe je odneslo z neverjetno silo, ven pa je po zraku priletel majhen možak, ki je kot maček skočil na noge in izginil za vogalom sosednjega stanovanja. Za njim je skozi vhod prineslo nekaj listov, pet risalnih desk, osem lončkov barvil, zmedeno veverico, raztrgano preprogo, krožnik, lonček in za celo pest čopičev.
“Velik je ja! Mu bom jst dau velik! Lepega dne rišem, pride ta TAVELIK pa mi reče nej še njega narišem. Pa JA! Bo Apel use narisov! Sej ma židan čas! Ni tok VELIK, da bi se s konjem okol gonu. On pa je dovolj VELIK. Pha! In pol mi še ta mularija prihaja z nekmi naročili. NAROČILI?!? Ko da bi biu jst en navadn obrtnik! Pa da mi upa pol še rečt, da nej temu TAVELIKMU še čevlje popravim….da ma morebit premal jermenov! PA OD KJE SE JE UZEU TA ZAJC?!?”
Čez cel trg se je zaslišal glasen tresk, kot da bi kdo odlomil desko s stene. Sledil mu je močan pok, ki je dvignil zadušujoč oblak prahu. Kokoši so skozi line opazile majhno belo senco, ki je pritekla iz oblaka, za njo pa še zatemnjeno silhueto podivjanega moža, ki je na slepo okrog sebe udrihal s kosom lesa. Senca se je zadrla:”Kam je šou?!? Kam?!? Divjad bom ujeu pa pojedu!!!!”
Kam gre mali beli zajček?
Si pogledal pod posteljo?
Pogledal pod posteljo, omaro, čevelj, avto, v nogavico, klet, na podstrešje in celo v žep. NI GA! 🙁