Je stavek, ki se ga bojiš izrečt. Sploh, ko se na nekemu sestanku nenadoma znajdeš v središču pozornosti in vsi prisotni pričakujoče utihnejo in počakajo, da nekje iz riti potegneš svoje mnenje.
Jebiga, moja izobraževanje je bilo kvečjemu kilavo. [1]pa še to je skorajda kompliment Moja tehnika učenja v najboljšem primeru spominja na metanje kepe masla v steno in kar se pač prime, se prime, ostalo pa spolzi nekam v pozabo. Moj način spoznavanja novih stvari je tudi eno samo, neskončno skakanje iz idej na ideje, med katerimi pa vedno ostajajo strašansko velike luknje.
Posledica vsega tega je, da že več let zaporedoma počnem stvari, o katerih nimam najmanjšega pojma. Četudi sem po cele mesece drgnil strani dolgih, strokovnih knjig, ob katerih bi še mrtvi zehali, še vedno dnevno prihajam do izzivov, ki jih ne morem strest iz rokava. Čeprav sem v emulatorjih, simulatorjih in Tituba [2]youtube? posnetkih preživel več časa kot prostitutka na hrbtu, se še vedno redno znajdem v situaciji, ki jo vidim prvič.
Jasno je, da se človek ne sme primerjati z ostalimi, ampak po drugi strani nimaš dosti veliko drugih referenčnih točk, če si obkrožen s strokovnjaki, ki so uspeli že večji del svojega življenja posvetit neki tematiki. Ali pa z mulci, ki so na istem mestu manj časa kot ti in že blestijo. Kar hočem rečt je, da se dnevno čudim, da so mi nekateri pripravljeni v roke predat orodja, s katerimi lahko nemudoma naredim precejšnjo finančno škodo. [3]pa sploh ne namenoma
Edino dejstvo, ki bi lahko pojasnilo takšne slabe odločitve je, da nihče nima pojma kaj dela. Nekateri so morda pač bolj nadarjeni v tem, da molčijo, ko ni treba govorit in bleknejo tisto pravo stvar, ko je treba stegnit jezik.
Grozno je, [4]predvsem za prisotne poslušalce ko ti glava ves čas melje in pretehtava vse možne scenarije in poskuša osmislit cel svet. Potem pa moraš iz tega kaosa nekako spregovorit in še z nekom delit kaj si namlel. In ko odpreš usta, vse zadržane misli hkrati bušnejo na plano. Začetek in konec stavka se pomešata med seboj in vmes itak pozabiš povedat najpomembnejše bistvo. V takem primeru bi najraje malo zajokal in naglas prisegel, da je to pred sekundo še imelo smisel in da nisem tako glup, kot izgledam. [5]in upal, da mi kdo verjame, lol
No, ampak. Dokler ti je nekdo pripravljen plačat, da namesto njega zaj**eš stvari, najbrž situacija sploh ni tako huda?
Če pa hočem potegnit črto in zaključit v stilu, naj bo tukaj še slika prašiča v škornjih.
Od dveletno prostovoljno in polletnih, k me je šef zvleku nazaj k sem že dal odpoved, ob pametnejših si ali tiho, takrat te nihče ne bo nič spraševal, ali se smejiš v svoji prikupni gluposti, nisi najpametnejši v sobi in se učiš. Ob prisotnosti tistih, ki nimajo pojma kaj delajo in njihovih podrejenih pa uporabljaš zgolj, samo in edino strokovni žargon, ko polovica zeha, kot ti ob branju knjig in druga išče pribor za rezanje svojih žil, ne bo sitnih vprašanj. 😉