Enter title here

Ko že ta šesti profesor zapovrstjo začne uvodno predavanje iz strokovnega telekomunikacijskega predmeta s tistimi butastimi “kresovi in dimnimi signali, ki pošiljajo večinoma samo po en bit informacije naenkrat,” te prime, da bi šel na Elektro faks preverit kdo je tisti genijalni profesor, ki je najbrž začel to tradicijo in so ga njegovi bivši študentje tako zelo ohranili v srcu. In potem se čudiš priliki, ko ta sedmi profesor celo prične z upanja polnim “nočem vas učit nekih pozabljenih tehnologij in vas moram nujno pripravit za delo 40, 50 let vnaprej….” kar takoj za tem žalostno zapade v “...ampak za razumevanje osnov moramo pogledat v preteklost. Kdo mi zna povedat kaj je bil prvi način brezžičnega prenosa podatkov?
Se pa lotevam vsega skupaj z velikansko mero radovednosti, ki je pomoje najboljši način učenja, kenede?
http://aizatshafiq.files.wordpress.com/2010/09/missspell.jpg
Mja, faks. Eden izmed razlogov, da se [1]nič kaj pretirano ne oglašam tu gor. Poleg tega, da še strižem svoje kosme volne z ovčjega študentskega dela in planiram svoj prvi in edini prost dan mesec in pol vnaprej. Ampak je vse pod kontrolo. Samo vprašanjem v iskanju smisla v žrtvovanju dveh let življenja za svojo prihodnost se je treba izogibat.
http://www.factfiend.com/wp-content/uploads/2014/01/index.jpg
Nikoli se nisem počutil kot del celote. Vedno mi je uspelo pobegnit v svoj svet širokih pogledov, teorij, iskanja vzorcev in plavanja po trapastih sferah butastega humorja, od koder sem prilično brez težav opazoval kako je narejena naša družba. Pa te prej, ali slej posrka vase. Še vedno ne bom debatiral o trivialnih rečeh. O, ne. Zelo imam najraje razgrete debate o idejah, o mnenjih in o pogledih. Potem pa mi zmanjka časa in volje, po utrujajočem dnevu, pa se pogreznem v svet, kjer je tudi ostalo čisto v redu. In najbrž se temu reče, da postajaš dolgočasen?
https://p.gr-assets.com/540x540/fit/hostedimages/1380426881/853302.gif
Ampak komu je sploh mar?

References

References
1 nič kaj pretirano

7 comments

  1. Dve let, a? Če mislš da jih nisi stran vrgu, potem jih nisi. :mrgreen:
    Pa vsaj komentiri redno, če ne izpadeš neresen in sploh ne odrasel. 😛

  2. Se mi zdi, da smo to jesen vsi zapadli v neko eksistencialno krizo procesa odraščanja, procesa vsakdanjikov, preživetja in soočanja s stvarmi, ki so se od daleč zdele veliko bolj preproste, kot so takrat, ko se z njimi srečaš od blizu.
    Mogoče pa smo samo del iste generacije. Generacije, ki se je po eni strani prej prisiljena soočiti z določenimi aspekti odraščanja, po drugi strani pa ima možnost nekatere druge vidike in plati stran od sebe držati veliko dlje, kot je bilo to mogoče prej. Vsi delamo, vsi služimo, vsi vozimo avtomobile, vsi plačujemo položnice. Hkrati pa imaš tudi ljudi, ki še vedno brezciljno tavajo po poteh, ki jim ne vidijo ne začetka ne konca ne smisla.
    Ne vem, kakšen človek si, zato ne vem, kaj bi ti utegnilo pomagati razbiti to izčrpujočo rutino – ampak najlažje je začeti z malimi koraki. Pričeti pisati. Se zjutraj zbujati pol ure prej in ta čas posvetiti nečemu, kar ne koristi tistim čaščenim praktičnim in uporabnim smotrom. Pričeti piti drugo vrsto gazirane pijače. Karkoli, v bistvu. Karkoli ti bo najbolj pomagalo.
    Konec koncev, človek vseeno lahko odraste in preživi in doraste, ne, da bi se vmes postaral. Kar pa je najtežje od vsega. Ni pa nemogoče.

  3. @Sakir Redno komentiranje je zelo delikatno za vzdrževanje. Ampak se bom potrudil. :mrgreen:

    @nalivka Letošnja jesen se mi zdi prav nemarno enaka ostalim. En cel kup priprav na prihodnost, ki nikamor ne vodijo, ali pa je vsaj cilj dovolj zlit z ozadjem, da je praktično neviden.
    Najverjetneje je res kriva generacija. Ker je ena izmed misli, ki mi še poganja kri pod kožo ta, da nikakor nisem sam v temu. Že v krogu ožjih znancev je na kupe ljudi, ki si iščejo svoj prostor pod soncem… kot v posmeh tistim generacijam, ki so hotele izboljšat svet, ampak so zašle iz poti.

    Sicer pa verjemi, da je rutina kvečjemu všečna. Samo občasno se je treba zavesti, da vedno obstaja možnost za pobeg v tiste lepše kraje misli, kjer je edina omejitev kraj uma.
    Zadnja misel je pa za v okvir.

  4. Enkrat na dan odklikat sem gor in let’s face it you’re not stupid, kej pametnga skp spacat? Shouldn’t be that much of a trouble… če men uspe; :mrgreen:

  5. Ma ja, v bistvu sploh ni problem, da bi bil butelj, večja težava je, da ni časa. Dejansko nimam proste ure v dnevih, če pa je že, pa ponavadi veliko raje hiberniram.
    Len, ne pa butast. :mrgreen:

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.