Anodr spis

Pred nedavnim sem brskal po starih dokumentih, papirjih in ostali šari, ki se je skozi leta nabrala na skrivnem mestu. [1]Predalnik pod mizo. Lista, ki sem ga iskal žal nisem našel, sem pa naletel na tale spis iz prvega letnika. Žal ne vem, na katerih drogah sem bil takrat, ker pri tolikšni količini počasi izgubiš evidenco [2]Mogoče pa je bolj čudno to, da sem s čisto pametjo pisal take bedarije. … Kakorkoli: hočem reči, da bi si vseeno dal oceno višjo od spodaj pripisane enice. Tako je, ocena: 1 .
KAJ BI BILO, ČE BI ŽIVEL V 19. STOLETJU



Skoraj celotna vas je bila zbrana na majhnem trgu. Možje so postavali okrog lipe, se na ves glas pogovarjali in peli. Mladina je tekala med hišami, ženske so postavljale stojnice in klopi. Če bi tja prišel kakšen neznan človek, bi mislil, da je danes sejem, toda tovrstne prireditve v tej vasi že dolgo niso imeli.

Majhen deček je zavpil: »Prihajajo! Slišim ropot!« Vso ljudje so potihnili. V daljavi se je slišalo pridušeno topotanje. Kmalu so zagledali nenavadno kočijo. V njej je sedel vaški bogataš Simon. Veselo je pomahal, njegova »kočija« pa je poskočila čez cestni jarek. Simon je vozil prvi vaški avtomobil. Po očetu je podedoval veliko denarja. S pridnim gospodarjenjem je privarčeval dovolj za nakup tega nenavadnega stroja. Po naravi je bil tak, da je že takoj, ko je dobil idejo, o nakupu avtomobila povedal prav vsakemu, ki ga je srečal. Ljudje pa niso bili prav nič ljubosumni na njegovo bogastvo. Že dolgo je bil sirota. Mama mu je umrla takoj po rojstvu, oče pa pri Simonovih sedemnajstih letih. Imel je brata, ki se je odselil takoj po očetovi smrti in odšel delat v majhno tovarno, ki je izdelovala oziroma predelovala železo. Tako ga je celotno prebivalstvo vasice prišlo pogledat, ko se je pripeljal domov v najnovejši pridobitvi stoletja: avtomobilu.



Približevalo se nam je 20. stoletje. Večina vaščanov je delala v bližnjem rudniku rjavega premoga. Časi, ko so ljudje obdelovali polja za golo preživetje so bili mimo. Industrija je planila na nas s svojimi izumi. Ko sem bil še majhen, se nam še ni sanjalo o kakšnem drugem prevoznem sredstvu kot o kočiji. Zdaj pa to! Avto v vasi! Stal je na trgu, ves bleščeč, sveže pobarvan. Vaščani smo stali okrog nenavadnega stroja. Otroci so bili srečni, če so se ga samo dotaknili. Ko je enkrat Simon povabil pastirčka, naj sede na sedež, je malčka skoraj razneslo od navdušenja. Večina ljudi je bila srečna, ampak kot vedno so se našli nergači, ki so ugotovili marsikatero slabost »kočije brez konj.« Slabosti so takšni konservativci našli tudi ob iznajdbi telefona, pa zdaj tudi oni neprestano klicarijo v sosednje mesto in si s tamkajšnjimi prijatelji izmenjujejo marsikatero govorico ali novico.



Stal sem ob robu trga in opazoval radovedneže. Med njimi se je smukala deklica. Izgledala je zelo plaha, vendar je imela oster jezik. Na vsako obreganje je našla odgovor. Takrat se je Simon oglasil: »Nekoga bom zdaj peljal do mesta in nazaj. Ančka, greva?« Plaha deklica se je obrnila: »Seveda!« Avto je zaropotal in se odpeljal v mesto. Vse je šlo po načrtu. Zadnjič je namreč Simon prišel k meni in mi priznal, da je zaljubljen v Ančko. Skupaj sva si zamislila načrt, kako bi jo dobil na samem. Uspelo je.



Bim, bam, bim, bam… so vabili cerkveni zvonovi. Vabili so na poroko vaškega bogataša in lepotice. Tik pred dnevom poroke je k meni spet prišel Simon. Prosil me je, če bi mu šel za pričo. Seveda sem privolil, saj fant ni imel nikogar iz družine, ki bi mu naredil tako uslugo. Vaščani so se zbirali okrog cerkve. Kmalu so vsi odšli noter. Slovesnost poroke se je začela.



Iz cerkve sta prišla mladoporočenca. Usedla sta se v avto in se odpeljala do novega skupnega doma. Dolga leta gospodarila na posestvu. Dobila sta tri otroke. Ti so se odselili vsak na svoje. Njima je ostal samo avto, da ju je spominjal na mladost. Po njuni smrti so ga vnuki prodali muzeju, ki pa je med 2. svetovno vojno pogorel.

References

References
1 Predalnik pod mizo.
2 Mogoče pa je bolj čudno to, da sem s čisto pametjo pisal take bedarije.

9 comments

  1. @Urška Ta ista profesorica nas je hotela naučiti pisati perfektne spise za maturo. Kljub temu je bil tebi znani esej o ruskem francozu milorečeno polomija.
    @Sakir Ja hvala. Taki kot si ti me podpirajo že celo življenje. Zato pa sem izgubljen :mrgreen:

  2. Ker je najbol pomembna stvar v življenju, kaj misljo drugi. 😉
    Mislm, kam bomo pa pršli, če bo vsak bezlou nekam po svoje in stal na lastnih nogah? :mrgreen:

Dodaj odgovor za Sakir Prekliči odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.