Slovo

“Kdu pa je ta fantič?” ste vprašali.
“Ne vejm, ne poznam” sem z nasmehom povedal ustaljen odgovor, ko sem zadnjič prišel k Vam na obisk.
Po kramljanju o domačih, kje so, kaj počenjajo, ste udarili:”Sej je kr dost… 96 a ne?”
Ponavadi sem mirno odgovoril:”Dost je, nej pa dovol”. Takrat pa sem bil zamišljen, in sem le zmajal:”Ne ne…”
Misel na to, da Vas ne bi bilo več med nami, me je strašila. Upal sem, da se to ne bo zgodilo. Vsaj še nekaj časa ne.
Ob pogledu na Vaš obraz me je zmrazilo. Zasanjano ste omenjali mojega pokojnega brata in strica. Seveda sem spremenil temo. Upal sem na kakšno Vašo zgodbo iz življenja pred leti. Te sem vedno rad poslušal, Vi pa ste mi velikokrat ustregli. Vedno ste imeli marsikatero smešno prigodo v rokavu. Tokrat je nisem slišal. Odšel sem po svoje.
Zvečer, sem priskočil k Vam, poslavljal sem se. Odhajal sem v šolo, v drug svet, daleč od doma, kjer ste se Vi skrivali zadnjih dobrih 70 let. Doma, ki Vas je spravil k Vašemu razmišljanju:”Ti poslušam klele radijo pa taku dejlajo po svejt’. Politiki pa taku. Najbulš je bit tku k jst lej. Tihu bt pa svuje mislš. Ja ja… morš bt kr tihu…” Izučilo Vas je v dolgih letih, tudi med vojno.
Kadar se Vam je zdelo, da nekdo dela nekaj narobe, se niste nikoli pritoževali, nikoli ga niste okregali, preprosto ste rekli:”Sej on vej kaj dejla. Kaj bom jst k sm že stara. On je pa še mlad…” Tu ste se motili. Vaša, v skoraj 96 letih nabrana modrost, je zagotovo vedno prednjačila pred mladostno zaletavostjo.
Vedeli ste vse. Vas so poznali mnogi. Kadar sem komu iz bližnje okolice povedal kdo sem in od kje prihajam je vedno vprašal:”Kku so pa kej Mama?” Ljudje so Vas poznali in spoštovali. Tudi jaz. Res sem do Vas gojil tako veliko spoštovanje, kot do nikogar drugega na celem svetu.
Odšel sem. Vaše zadnje besede meni so bile:”Pa lepu živte……..tam u Lublani.” Stisnilo me je v grlu in še zadnjič sem jim rekel:”Mama boglonej Vam za use. Pa se vidmo u petk.” Zadnje besede.
Nisem vedel, da se v petek ne bomo videli. Ne tega, ne naslednjega, ne nikoli.
Kadar sem v svojem, do sedaj kratkem, življenju odšel do Vas, ste bili tam. Kadar sem si zaželel pogovora, ste bili tam. Kadar sem hotel poslušati nekoga razumnega in modrega, ste bili tam. Danes Vas ni več.
Hiša je postala kup kamenja. Ne skriva svojega zaklada v sebi. Kadar jo vidim me stisne, potegnem ramena vase.
želim si, da bi Vas še slišal, da bi slišal in videl Vaš nasmešek. Vendar ne morem, ne gre. Odšli ste.
Pravijo, da se po človekovi smrti slabi spomini pozabijo. In vendar o Vas nimam slabih spominov. Niti enega. Celo živlenje ste živeli z nami, a vendar niste storili niti ene slabe stvari. Za nobeno stvar Vas ne bi mogel obtožiti, za nobeno zameriti. Resnično ste živeli svetniško življenje.
Zbogom draga Mama. Naj Vam Bog povrne za vse kar ste nam dobrega prinesli s svojim dolgim življenjem. Ohranil Vas bom v spominu. Vas, Vaše mišljenje, Vašo osebnost in vse kar ste storili zame. In vsega je bilo ogromno.
Občutek imam, da sem Vam dolžan ogromno. Povrnil Vam bi rad, vendar ne vem kako. Na temu svetu se Vam ne morem več oddolžiti. Ko se nekoč srečamo na drugi strani, Vam bom dal svoje povračilo.
Mama, Bog Vam poplačaj!

One comment

  1. nailepš napisan..usi jo bomo pogrešal..nism bla tok časa z njo k ti..sam useen kukr sm bla,mi je dala welik modrosti..pogrešal jo bomo usi..sam je z nami

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.