NuckinFuts

še ni pod rušo.
Le življenje je spravljal v red.
Nikoli nisem bil: intelektualec, gurman, ^[1]ali dober v kuhinji oblikovalec, vizionar, umetniško podkrepljen, obdarjen s posluhom, dober govorec, hribolazec, ekipni športnik, pisateljsko situiran, filantropistično nadarjen. Ravno tako ne posedujem nikakršnih superherojskih savantizmov, kjer bi znal na primer iz glave recitirati osmo stran telefonskega imenika. V bistvu se zatakne že pri včerajšnjem jedilniku.

Pa vendarle, nisem bil nikoli zares: pretepač, razgrajač, problematik, fanatik, baraba, politik, nasilnež, tolovaj, družboslovec, lovec, ^[2]kaj šele borovec rasist, šovinist, zlodej in youtuber. Sem bil pa rojen v tretje tisočletje, na točno tisto geografsko lego, kjer lahko povprečneži čisto lepo živimo.
Morda nimam šuškov, da bi lahko izpopolnil svoj instagram profil s kičastimi lokacijami, grem pa lahko v Atlantis pit scalnino od ljubljančanov. (Kar se ne bo zgodilo, brez skrbi.) Z malim je dobro biti zadovoljen. Ne, ker bi tako pisali starodavni nauki, ampak ker je življenje lepše, če ne posvečaš svojih misli pomanjkanju nečesa, kar ni prisotno.
O, poglej ga, zlomka. Blodenje mi gre še vedno kar dobro izpod gibkih podaljškov dlani. ^[3]prstov, se ve
Šale ni dobro dajati na stran, ker se potem itak samo podela. Jo bom pa vseeno poskusil pustiti malo na miru.
Najpomembnejši dogodki zadnjega leta si lahko sledijo nekje v zaporedju:

1. nisem več študent
2. ne delam več neposredno s strankami
3. ne živim več v kevdru

Razporeditev ni kronološka, ampak bi šla realno v zaporedju: 1,3,2. Iz omenjenega podatka se težko razbere moje veselje, ker verjetno bralcu ni znana moja prejšnja situacija, ki je bila nekako takšna:

1. bil sem študent
2. delal sem neposredno z veliko količino strank na dan
3. živel sem v kevdru

Beseda “stranke” je namenoma poudarjena, da izkaže moje neposredno razlikovanje med ljudmi in strankami. Prvi so pripadniki naše vrste in se redno ukvarjajo z razmišljanjem. Drugi so večinoma sodoprsti kopitarji, ki se prehranjujejo pretežno s pomijami, nekateri pa spadajo tudi med vrsto primatov, ki občasno visi z vej, drugič  pa vzame v roke telefon in klicari na različne številke klicnih centrov. Na temu mestu mi je zagotovo žal, da nisem tekom dela nikoli zapisoval vseh dialogov, ki so me takrat spravljali ob živce, čez 10 let pa bi me najbrž še v smeh.

No, da se vrnem k trenutni situaciji. Vagon življenja sem že zapel za lokomotivo, ki naj bi peljala s polno paro, vendar moram prej še dograditi tire. Kar je trenutno v Sloveniji že spet pereča tema, če prav razumem, s svojim bežnim poznavanjem trivialnih novic o gospodarstvu. Kakorkoli, sama zidava sestoji iz prebiranja ogromnih količin tujejezične strokovne literature, za katero lahko priznam, da mi je vedno bolj pri srcu. ^[4]ali pa pri katerem drugem notranjem organu, po želji Pa sem že omenil, da je fino, da ne delam več s strankami? Pa tisto, da lahko po več ur na dan molčim? Pa tisto, da ne rabim 48x na uro razmišljat o rožicah in muckih, da spravim utrip nazaj na normalno frekvenco?
Mislim, da sem dovolj povedal?
Ali bi še kaj?
Morda pojem preveč fižola. Kar je slabo. Sploh za tiste, ki so v istem prostoru z men… Slaba tema.
Kakorkoli, če koga kaj zanima, naj kar fpraša. Se bom pa potrudil, da kmalu spet kaj nakracam.