(Im)presno

Tri minute do 23h. Računalo začnem pripravljat na odjavljanje, ker mi vest dovoljuje, da lahko, ker sem se prijavil točno tiste tri minute prej. Izmenjava nekaj besed s sodelavci. Klik vrat, ki vedno napoveduje instanten izbris vsega dogajanja zadnjih nekaj ur iz spomina. Ker je nepomembno, predvsem. En skorajda brezbrižen “lahkonoč” namenim še varnostniku in že diham pršečo mokroto jesenske noči v Žabariji.
https://s-media-cache-ak0.pinimg.com/236x/dc/36/40/dc364024ee2252bcee35ce0d2a987ecf.jpg
Tam stoji, na postaji. Čaka me. Vedno obrnjena s hrbtom proti meni, da res ne vem kako naj pridem do nje, brez da bi jo vsaj malo prestrašil. Vem, da je utrujena, čez dan si je vzela čas za svet in njegovo reševanje, večer je ponudila meni. Poznam to rahlo sključeno postavo, spominja me na tiste lepe začetke, ko ni bila prepričana v svoje početje. Dela se, da brska po telefonu, v resnici nekaj globoko razmišlja do mere, da je pozabila na to kje je. Polno glavo ima, medtem ko se moja od veselja prazni. Objamem jo in greva do priljubljene kleti, kjer ukradeva malce večera vesolju, si izmenjava sprotne skrbi in nadaljnje načrte, potem pa v tesnem objemu do jutra poslušava temo.
Gledam jo kako odhaja z znanim korakom, ki bi ga prepoznal iz vesolja. Kar na enkrat sva na koncu tistega edinega trenutka ta teden, ko sva se uspela srečati. Zavzdihnem, ker se svet spet zazdi malce težji.
Čakam sodelavca in gledam okrog. Debilno trepljam tisti zaslon na dotik na telefonu, občasno ga moram obrisati v hlače, ker rosenje dežja itak ne pojenja. Vidim ljudi, ki ne znajo parkirat, vidim ljudi, ki ne znajo vozit po kolesarskih stezah, vidim erazmus študente, ki bi lahko šteli pod ljudi, pa se ne potrudijo dovolj. Sodelavec z zamudo prileti, ampak ne dobesedno in odideva počasi na tisto vsakodnevno prehranjevanje v slavnem bežigrajskem pajzlu za študente. Vse je v redu, tam me poznajo, enako kot se jaz v svoji glavi. Brezmiselno pojeva, brezmiselno odkorakava na faks in brezmiselno sedeva v predavalnico k profesorju, pri katerem se mi ugotovitev “letos bom pa ziher hodil in vestno poslušal” kaj kmalu prelevi v “zakaj nam ta dinozaver predava o tehnologiji” in v “iz katerega muzeja je pobegnil“.
Pa je konec tega.
Potem spet slišim klik vrat, ki nakazuje instantni vrelec reči, ki spet pridejo nazaj v spomin, ker so tistih nekaj časovnih enot pomembne. Ure sploh ne gledam, ker jo to, dokazano, upočasni za 200%. Nekaj telefonskih zvonjenj in nekaj nemarno neprijetnih ljudi pozneje je ura spet tri minute do 23h, spet klik vrat, nenadna tišina v glavi, ampak je avtobusna postaja prazna in bom za ta večer ponovno malce sam. Zato sem zdaj tu in tipkam to objavo, ker sva s teto insomnijo sklenila pakt, da se srečava vsaj enkrat na mesec.
http://i0.wp.com/memecollection.net/wp-content/uploads/2015/09/Cant-fall-asleep.jpg?w=900

7 comments

  1. Vidiš, da gre!
    Ključno pri vsem skupaj pa je zdaj to, da se ne ustaviš. Piši, piši in piši, več ko boš pisal, več časa boš razmišljal o pisanju in več misli bo, ki jih boš lahko napisal 🙂 Go, go, go!

    1. Vsekakor gre samo občasno. Krivim in sumim svoj slab spomin. Ker so ideje vedno prisotne, luknje v možganski skorji pa jih pustijo, da izpuhtijo še preden se uspejo ovekovečit na kakšni spletni strani.
      Mislim, da bom redno tipkanje prepustil strokovnjakom. :mrgreen:

      1. “Always carry a notebook. And I mean always. The short-term memory only retains information for three minutes; unless it is committed to paper you can lose an idea for ever.” – Will Self
        He didn’t have a smart phone.

Dodaj odgovor za NuckinFuts Prekliči odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja