Osnutki, osnutki #3

Najbrž bo tale objava spravila ob živce ljudi z rahlimi tendencami k pikolovstvu, ampak je spet tu. Že tretjič bom, zaradi pomanjkanja  odej idej, skupaj napisal [1]beri: copy-paste-al osnutke, ki so se nabrali od prešnje objave. Lahko potrdim, da nimajo smisla.
—————————————–
Mačkošepetalec (10. 10. 2014)
Potem pa med šibanjem proti faksu izza bližnjega vogala pogleda mačja pošast, ki me pogleda, jaz pa ji pomežiknem in ji tlesknem z jezikom, na kar odreagira z glasnim “MIJAU!”
In to je najbrž najbolj izstopajoč dosežek mojega tedna.
Kakorkoli že, na faksu smo za predavatelja pri nekem bolj ekonomsko usmerjenem predmetu dobili profesorja, ki je eden izmed slovenskih genijev in skorajda ne obstaja strokovno področje na katerem vsaj v preteklem življenju ni sodeloval. Kako vem? Povedal je. Večkrat. Tendence k lastni hvali pa so gotovo tisto, kar vsi cenimo pri zrakomlatilnih akademikih, kenede. Sploh, ko zraven razlaga, da bomo vsi direktorji, če si samo dovolj močno želimo in da smo mi generacija, ki bo rešila našo državo – torej je vse skupaj zvenelo kot uvod v uro predavanja o kakšnemu piramidnemu sistemu. Na koncu seveda iz svoje nakupovalne košarice [2]dejansko vse učne pripomočke prinese v stari nakupovalni košarici iz trgovine, ne zezam se ni privlekel nobenih loncev, tupperwear-a, herbalife praškov, ali omega3 tablet, je pa nekaj grozil s svojim znanjem nevro-lingvističnega programiranja, za katerega še stric google trdi, da je najverjetneje izobražen in usposobljen. Mogoče tudi tole pišem, ker je moji podzavesti on tako naročil. :mrgreen:
Spomnim se časov, ko je
—————————————–
Rootina (26. 02. 2014)
Najbrž se mi bo čez nekaj let zdelo pretenciozno, ampak se mi zdi, da sem sčasoma spoznal tisto, kar v temu delu življenja pomeni največ: sebe. To še ne pomeni, da se znam pripravit do tega, da bi seminarske naloge delal kaj prej kot eno noč pred oddajo in da bi poznal načine, kako stišat vest, ko zjutraj četrtič premaknem budilko na dremež. Ne.
Svet se ne vrti  dalje, če si lačen. Misel “saj bo vse v redu,” se ob krulečemu želodcu hitro spremeni v “kaj, če se spotaknem in padem in si zlomim nogo in sem invalid celo življenje in ne bom mogel nikoli več na Čopovi v mcdonalds!“. Pogled na čudovitega planšarja [3]govora je seveda o psu, ne o kosmatemu pastirju ne prinese ugotovitve:”kako čudovit pes!” ampak kvečjemu “če me kdo preveč grdo pogleda, ali huje, vpraša koliko je ura, bo požrl lastno zapestje!” Samo šalim se, seveda. Planšarji so lepi tudi, če si slabe volje.
Ob pomanjkanju čiste studenčnice, se v lasišču začuti rahlo statično napetost, čeljust je od izsušenosti malce težka, živci pa so tako napeti, da bi lahko ujel muho v letu, če se ne bi mišice čisto počasi spreminjale v pekočo plastiko. Ker je v ljubljani pomanjkanje čiste studenčnice izredno pretirano in ker je brozga iz pipe, ki jo najprej zavohaš, potem pa šele okusiš, [4]tekočina brez barve, vonja in okusa my ass malce ogabna, je hidriranje toliko težje. Ampak so afte v ustih še majhna cena, v primerjavi s škodo, ki bi jo povzročilo pomanjkanje tekočine.
Nenavadno je, da naspanost in življenjska energija nista neposredno povezana. Res je, da prvi dve uri po zbujanju iz večurne kome
—————————————–
Srečko (02. 03. 2013)
pa ne Katanec.
Če smem povzeti eno dokaj filozofsko izjavo iz ene od knjig Karla Maya: [5]ne me vprašat katera je bila, ker že tole vlečem iz najmanjšega predela najmanjših možganov na svetu o sreči se sme govoriti samo, kadar razpravljamo o preteklih dogodkih, ker sreča v sedanjiku in prihodnjiku pač ne more obstajati (vsaj ne v smislu: “igram poker, danes imam srečo, zato bom zagotovo zmagal,” ker je to precej trapasto in nepredvidljivo). Kadar torej pogledam v preteklost lahko zase rečem, da sem od vedno imel več sreče, kot pameti, ker je vesolje ustvarjeno tako, da tudi trapasti ljudje preživimo. Vsekakor to ne onemogoča naključnim dogodkom izživljanja nad ubogim človekom, kadar je to najmanj potrebno in tako oseba v neke časovnem obdobju izkusi pomanjkanje nečesa, čemur se lahko reče “sreča.”
Enkrat sem že pisal o prav posebnem tednu, ko sem navdušeno opazoval nizanje prav stereotipno slabih dogodkov pred lastnimi očmi. Je bil zadnji teden kaj drugačen?
V večini letnih časov so osamljene lokacije krajev naravnost božanske zaradi pomirjujoče narave, tišine, čistega zraka, vode in ljubega miru . Če se tak kraj nahaja na relativno visoki nadmorski višini, v neposredni bližini ene izmed najhladnejših planot v državi in v območju nastopi zima, pa zelo hitro pridemo do problema, ki se ga najlaže opiše s štirimi črkami: sneg. Ogromne količine le-tega.
Najbrž širina ce
—————————————–
Mogoče je kar malce žalostno, da je tudi količina osnutkov na časovno obdobje upadla. Ampak enostavno skorajda ne vidim več razloga za pisanje, vsaj ne takšnega, kot je nekega dne obstajal. Pa vendarle to ne pomeni, da se ne bom javil, ko bo potrebno.

References

References
1 beri: copy-paste-al
2 dejansko vse učne pripomočke prinese v stari nakupovalni košarici iz trgovine, ne zezam se
3 govora je seveda o psu, ne o kosmatemu pastirju
4 tekočina brez barve, vonja in okusa my ass
5 ne me vprašat katera je bila, ker že tole vlečem iz najmanjšega predela najmanjših možganov na svetu

2 comments

Dodaj odgovor za Sakir Prekliči odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.