Tk

Čisto ponesreči in zgolj nenamerno sem skozi preživeta leta pridobil veliko znanja o ^[1]za večino drugih popolnoma trivialnih rečeh. Pravijo, ^[2]Oni. da te je nečesa strah, kadar ti je preveč pomembnih informacij o tematiki neznanih. Kljub temu pa se mi zdi, da je megalomansko hiter razvoj najboljšega izzuma naših časov, nekaj, na kar bi moral vsakdo gledati z vsaj rahlim strahospoštovanjem. Če ne drugega zato, ker se pri internetu pošteno vidi kaj je sposobno ustvariti milijon opic s pisalnimi stroji.Vendar  gre pri temu modernemu izzumu še za veliko več, kot samo za tehnološko reševanje in izpopolnjevanje, ampak gre za živo kolaboracijo ljudi, ki tudi sociološko ni prisotna čisto nikjer drugje v znanem vesolju.

Nekoč, nekje, se moraš pač malce ukvarjati z aplikativnim nivojem računalništva. In je dobro. Potem pa odpreš tisto strašljivo škatlo pod mizo in vidiš, da je homogenost celotnega sistema sestavljena iz veliko premišljenih sestavin. Še procesor in pomnilnik imata več puzzlov, kot bi se zdelo primerno. Pa se naučiš prvi programski jezik, vzporedno z njim še assembler in ugotoviš, da srčika, ki včasih čisto preglasno utripa v ohišju, sploh ne zna kaj bolj pametnega kot samo seštevat in odštevat. In se naučiš logičnih operacij, pa sproti malce pobrskaš še po praktičnemu izdelovanju vezij zanjih. Pa pomočiš prste še v velike in težke vode signalov, frekvenc, modulacij, šumov in ostalih bombončkov, ki delajo celotno komunikacijo milijonkrat bolj nezanesljivo, kot si povprečen uporabnik ponavadi predstavlja.

Kaj pride šele po tem, ko ponesreči odkriješ, da tisti kabel do centrale pač še ni vse, kar je potrebno za povezavo v svet. Že na nivoju internetnega ponudnika v različnih sobanah utripajo lučke procesorjev, ki obdelujejo milijone signalov na sekundo, dodeljujejo dostope, zaznavajo napake, usmerjajo podatke na ustrezno mesto. Pa vsaka naprava z različnimi servisi, kodiranji, zaščitami, navideznimi kanali… In vsak košček signala, ki potuje v obliki malce zvišane in malce znižane napetosti, svetlobnega žarka, ali radijskega valovanja, čisto po drugi poti kot njegovi manjkajoči koščki, ker se je enemu od mnogih routerjev pač tako zazdelo. Na koncu še vedno dobiš podatek, slika se naloži, video se predvaja, komuniciraš z nekom na drugem koncu države, ali pa sveta…

Potem…potem dojameš, da je 50 ms, potrebnih za povezavo z nekom na Japonskem, pač blazno dober dosežek. Priznam, tehnologija, ki je ne bi bilo, če ne bi bilo vojaških tendenc. Vendar pa je splet, v smislu tehnološke povezave med kulturami in ljudmi, še vedno plod interesov posameznikov, ki se lahko ob takšni količini sodelovanja in hitrosti širjenja lahko samo razvija. Kljub temu, da gre za ogromno simulacijo človekovih možganov, ^[3]z manj napakami pa je skrajno podcenjen. Ker se nikomur ne da odkrit tančice, ki pokriva ozadje. Ampak zakaj bi jo – here be dragons.