(S)prehodna

Potem, ko se odločiš, da po šihtu pač ne boš zajahal ljubljenega aluminijastega konjička, ker nisi pri volji, pa tudi sedalna površina že malce stoka od trpečih ur, ki si jih zadnje dni preživel na tistem ozkem sedežu, ugotoviš, da bi to lahko bila kolosalna napaka. Sploh ob uri, primerni za spanje, ko si od viška energije že kar malce pijan. Pa v počasnem mračenju nadaneš stare adidaske in jo nogonosno mahneš povprek, čez Bežigrad, kjer ti v ^[1]ljubljanski verziji samotnosti glavo prevevajo trapaste misli v smislu:”zvoki današnje tehnologije (stroji, naprave) so edini zvok, posredno proizveden s strani živih bitij, v naravnem okolju, ki ni tam z razlogom iskanja potencialnega parjenja.”
Pa tudi to, da je Ljubljana en tak smešen kraj. Naselje, kjer sredi travnika, tam pri Žalah, brez težav srečaš kupček drolj, ki so opravljene bolj za v kakšen zakajen in zasmrajen “klub” v centru. In potem te z dvignjenim nosom premerijo, ker pač v mraku hodiš sam po relativno umirjenih prostorih. Kot, da niso one tiste, ki v japankah gazijo po rahlo blatni stezici, med poljem koruze na eni in vonjem po gnojnici na drugi strani. In potem se tam pri stožiški areni malce odločaš, če bi stekel za njimi v tisti temen podhod v vsej svoji kosmatosti in se malce zadrl en “BUGABUGABUGA” na njih, da bodo imele razlog, da visokonosno premerjajo samotneže na kmečkem delu žabarije. Ampak se NE odločiš za tak podvig, ker izza vzhodnega konca Kotline pridirja krvavordeča Superluna, ki jo vsi opevajo že dva dni. In spet tisti trapasti glas v glavi:”O, šit, ampak je res velika. Tej se prov vidi, da je 50 tisoč kilometrov bliže, ko ponavad. Čeprov men zgleda bolj 49 pa pou. Heh, heh, heh.” Ker sem pač neverjetno smešen človek.

Življenje je na splošno čisto preprosto. Ne bom rekel, da je lahko, je pa za razumevanje prav gotovo ena izmed najpreprostejših reči, kar jih lahko človek doživi. Predvsem recimo zaradi mehanizmov, ki te mahnejo po glavi, če slučajno zaviješ s poti. V bistvu je življenje eno tako plezanje po gorah. Večinoma ljudje izbirajo manjše hribe in vsi prilezejo do tistega zanič razgleda, če si prej ne zvijejo gležnja. Pač drugi pa gredo takoj v Severno steno s klini in vrvmi. Nekateri si z varnostno opremo itak dajo toliko opravka, da nikoli niti ne začnejo plezat, spet drugi se sploh ne ukvarjajo z njo in občasno kateri omahnena polovici poti. Preprosto pravilo pa obstaja: izbral si napačno smer, če ne moreš naprej in če ti pade kamen na glavo, da poletiš tlem naproti.
Simpl.
Zdaj pa dovolj prispodob, da slučajno ne izpadem poetično.