Brezizrazno

“Pa že,” je tisti stavek, ki sledi večini dogodkov, pa če so še tako nepredvidljivi in bi mogoče ob drugi priložnosti vzbudili najmanj negodovanje. In šale so smešne, ampak ne dovolj za krohot. Tragične novice so rahlo žalostne, vendar jim zadošča kvečjemu kak vzdih. Osem ur šihta brez drugih obveznosti šteje pod počitnice. Pozabljeni in zamujeni nujni opravki so vredni zamaha z roko. Podrti načrti, čakalne vrste, komuniciranje s tepci, vreme in ostalo teptanje s strani življenja pa si niti približno ne zasluži povišanega srčnega utripa. Človek bi se včasih kar vprašal, če nima morda kakšnih neraziskanih psihopatskih tendenc… ampak meni vsa minimalna odzivnost dokončno in končno poda vedenje, da je konec surfanja na valu hormonov iz pubertete. [1]Čeprav bi se količina od mozoljev ožgane kože po hrbtu lahko jemala kot protidokaz.
http://lolsnaps.com/upload_pic/IGuessThisIsGrowingUp-28206.jpg
Mogoče pa je tudi to razlog, da se tako redkokdaj oglasim tu gor. Ali pa to, da nihče noče več brat stvari, ki so daljše od ene vrstice. Ker zahteva pretirano količino napora. Ampak kdo sem jaz, da bi sodil, ker še do našega dragega Sakirja ne odklikam več tako običajno, pa fant še vedno pridno piše. In, da ne bo kdo mislil, da ni potožil nad tem početjem. Oprosti, srce. Sorči tud vsem, ki jim pri zadnjem zapisu nisem odgovoril na komentarje. Zdaj se mi zdi itak že prepozno…
Torej, kaj je novega? Nič. Še vedno delam z ljudmi. Ne vem sicer zakaj, najbrž sem prevečkrat gledal ogledalo in trikrat zaporedoma rekel “beetlejuice,” ali kaj podobnega. Mogoče pa gre še vedno za tisto štorijo o zarečenem kruhu. Žalostno se mi zdi kvečjemu to, da povprečna stranka za pri kvalitetnem servisu sploh ne želi prijaznosti, vljudnosti in na profesionalnosti, [2]naštetih premorem prijetno količino ampak lezenje v rit. Tu se pa seveda pri meni zatakne, ker bi raje, kot se je danes izrazil Alen, “zabijal rižoto z žebljem v steno,” kot da bi poskušal narediti vtis na človeka, do katerega ne čutim niti najmanjšega spoštovanja. [3]ker mi ponavadi ne da razloga, se ve.
https://encrypted-tbn1.gstatic.com/images?q=tbn:ANd9GcRQPy4gSzFZbdoMvZM8grGnSg9HwqmHoQibBARBOGjNWYMBuMZI5w
Potem naprej. Rekel sem, da bom poročal o svojih tehnoloških pripomočkih. Miro je bil še enkrat, po spletu malce nenavadnih okoliščin, pospremljen na servis. Tam so uspešno popravili okvaro nezaznavanja SIM-kartic, zamenjali baterijo in na novo namestili software. Komaj 5 dni za tistim je ponovno uspel crknit sredi klica, kar mu je zdaj itak že postala navada. Najbrž bo naslednji korak kar to, da ga rootam in pobrišem z njega vse, kar se mi zdi navlaka. Kakorkoli, nekje v tistem času sem dobil v roke za testiranje tudi Lumio 520, ki je k sreči potrdila vse, kar sem do zdaj na ves glas vpil o Nokii in Micro$oftu.  Uporabniški vmesnik je nikakav, prilagodljivost je neobstoječa, funkcionalnosti so pomanjkljive, edino gladko delovanje in kamera si mogoče zaslužita [4]en tak, krasno majhen delček pozitivnega mnenja. Nevredno cene, uglavnem. Ljubiteljem omenjenega produkta z veseljem privoščim, da se ukvarjate z njim. In to dovolj, da vam ga vržem v glavo, če mi ga daste preblizu rok.

Avto je šel še za eno leto čez tehničnega, mini Dell-ovega prenosnika sem moral formatirat, ker se drugače ni dalo povečat particije za Ubuntu (kriv je bil Dellov software in Windowsov backup root prostor, ki sta bila vsak na svoji particiji – očitno pa obstaja omejitev, da imaš lahko samo 4 glavne naenkrat, kar pomeni, da iz allocated prostora ne moreš prenest praznega prostora iz ene particije v drugo – al neki, kaj jst vem) (nemarno dolg oklepaj, kenede? Prejšnji, ne tale. Čeprav je zdajle že tale malce predolg. Ah, ja. Lahko bi nehal pisat v njega, ampak ne bom. Ali pa bom. Zdaj, evo.). Pa malce sem si ogledal kako deluje Android in njegove aplikacije, ter seveda, kot že mnogi, sklenil, da Java in objektno programiranje, nista zame. V mislih imam tudi kopico zanimivih stvari, ki bi se jih lahko lotil. Med drugim bi rad osvojil WordPress [5]oziroma natančneje njegovo Multiuser platformo in mogoče kdaj v življenju za hec ubodel kakšen RaspberryPi – bolj za kakšno delno uporabno zadevo, kot izključno zato, ker lahko.

In kdaj bom naredil vse te stvari, če še za blog nimam časa?

http://dev.wavemaker.com/forums/files/questionmark.jpg

References

References
1 Čeprav bi se količina od mozoljev ožgane kože po hrbtu lahko jemala kot protidokaz.
2 naštetih premorem prijetno količino
3 ker mi ponavadi ne da razloga, se ve.
4 en tak, krasno majhen
5 oziroma natančneje njegovo Multiuser platformo

7 comments

  1. Hormoni niso simptom pubertete, ampak dokaz, da si živ. Očitno nisi našel Ihanove knjižice…

    Če nimaš časa, si prevedi besedilo pesmi Morgen. Naj ti pomagam z refrenom: Včeraj je bil danes že jutri.

    Koliko let tlake imaš torej še do penzjona? No saj bo, če ne prej pa ob krizi srednjih let 😛

  2. Nekaj groznega je, ko človek zapade v to rutinsko apatijo, ki ji je izjemno težko pobegniti. Včasih pomaga, da si življenje proti lastni volji organiziraš nekoliko bolj kaotično, nekoliko bolj nepredvidljivo. Čeprav pa je res, da to ne ustreza prav vsakemu človeku. Vprašati se je treba, če ti udobnost vsakdanje rutine odtehta tveganja, ki jih z nekoliko drugačnim, nepričakovanim vsakdanjim ritmom sprejemaš, ko se skušaš ujetosti v rutino izogniti.

    Ampak vseeno, tisto vsakdanje, znano in poznano se zna manifestirati na veliko različnih načinov. Pomembno je predvsem to, da tudi, če ne gre drugače in je človek prisiljen sprejeti ritem, ki je zanj nekoliko preveč enakomeren, ne pozabi na to, kje mu je udobno in kje mu je bolje. Če ne pozabiš na malenkosti, s katerimi si lahko olajšaš kletko ponavljajočih se dni, vse postane lažje. Seveda, če si človek za to.
    In, mimogrede, za določene stvari velja, da nikoli ne pridejo prepozno.

  3. Benji je lepo povedal: “Those who would give up essential Liberty, to purchase a little temporary Safety, deserve neither Liberty nor Safety.”

    Najprej narediš majhen kompromis, ker je tako udobneje, lažje in varneje. In pozneje malo večjeka. In še malenkost večjega. Čez par let pa se vprašaš, stari, pa kako sem se jaz tu znašel?

  4. Je uspelo, sem opazil šele potem, ko je bil že cel arhiv gor. Glede na to kako deluje wordpres, grem raje po logiki “ne diraj dok radi.” Upam, da vsaj malo zameriš. 😛

  5. Been there, done that, got the hell out of it. :mrgreen:
    Tko da niti mal, sam na tvojmu mestu se nebi sprehaju sam v temi neki časa. 😉

  6. Ma ne, sej je kar všečno. Pa še neki časa bo motivacija za pisat. Sej veš, da smo eni škrti, da če si že dal tolk pa tolk za domeno pa plac, da ne boš pol eno leto pustu strani vnemar.
    Bom ostal sam v stanovanju pa nosu svečko s sabo. :mrgreen:

Dodaj odgovor za Janč Prekliči odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja